Color band
→ 2. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
Ajda Kovačič - Starec in lučka
Snežinka?
Ja, res je bila. In tam še ena! In še ena! Na milijone jih je! Še malo pa bodo prekrile zemljo, trava in vrtnice se bodo skrile pod belo odejo, drevesa se bodo spremenila v leden led in nebo ne bo več sončno. Vsaj naslednjih nekaj tednov.
Starec in lučka Pripravlja se k božiču. Mraz vedno bolj pritiska na stene starih fasad v obrobju mesta in veter kriči med ozkimi zapuščenimi ulicami. Diši. Diši po izbrani hrani, zlatorumenem piščancu in rdečem vinu. Čas radosti, obdarovanju, druženja. Smeh gospode odmeva vse tja do mestnega trga z vodnjakom, kjer je zdavnaj voda zmrznila. Na tleh se med sabo prepletajo vijuge tlakovane potke, ki se zaključijo v nič. Rdečih tulipanov ni, da bi popestrili siv kotiček mesta. A nič zato. Tudi bela se mu poda.
Tam stojijo mestne luči in stara železna klop. V poletnih nočeh osvetljujejo ljubeče pare, ki si nemo izmenjujejo medsebojno ljubezen z očmi ali z drhtečimi poljubi, ki jim razdražijo kožo, da jih zazebe ali postane toplo. Osvetljujejo osamljene pesnike, brez navdiha, s svinčnikom in beležnico v rokah.
A tokrat temu ni tako. Gori le ena mestna svetilka. Vse ostale so davno izgubile svojo službo. Ta mestna svetilka pa še vedno oddaja svetlobo plamena, ki gori v njej. In osvetljuje klop. Tokrat na klopi ni ljubezenskega para ali pesnika. Tam sedi starec. Na klobuku se mu pozna že tanka plast beline, roke ima zavite v plašč in nevidno drgeta. Kaj vendarle počne na sveto noč, ob prazniku veselja sam na klopi v središču mesta? Tudi sam ne ve...
Pravzaprav, nima iti nikamor...Nima nikogar. Ima le lučko, ki mu sveti in mu bo svetila dokler bo le mogla.
Starec na klopi le sedi in čaka. Po licu mu polzi solza, ki se kmalu spremeni v nič. V srcu mu je veje praznina in mraz. Greje ga lučka. Saj mi ni povedal, veste? To sem ugotovila sama. Obrnil se je k lučki in ji dejal : "Hvala ti".
In jaz sem bila tista, ki je slišala zadnje besede...
Čeprav bi povedala vsem, nisem mogla. Ljudje so naslednje jutro videli starca na klopi, ki ni bil več on. Led se mu je prilepil na mrtve oči in od njega je ostala je oblika, duša pa izginila...Nihče ne ve kam. Verjetno nekam, ker ne bo le lučka tista, ki ga bo grela, ampak tisto nekaj več...Tiste noči je odpoved podpisala tudi zadnja mestna svetilka – lučka, katere plamen je spremil starca stran od sveta. Od tu, kjer je vse manj nič in vse veliko preveč, kjer ni prostora za majhnost človeka in drobec človeštva.
Starcu je bolje in čeprav lučka ne sveti, vseeno gori.

Sama, a skupaj.

Za vedno.

Mogoče se bo kdaj kaj spremenilo...
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.