Color band
→ 2. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
Tim Verstovšek - Tako blizu, tako daleč
SODBA LJUBEZNI

Na vešalih poet visi,
svet pod njim v solzah ihti,
obraz poeta v vetru spi.

Njegovo srce se za lepotico je vnelo,
toda njena plemenita kri zapoveduje
srcu, da je ljubiti ne bi smelo.

A kaj, ko poet se upreti ni znal,
pozabil je na to, kar mu svet prepoveduje,
v pogubo s čustvi se je zagnal.

In pisal je pesmi njej v čast,
v njih opeval lepoto in strast,
padel v njenega srca je past.

Sedaj pa kaznovan visi,
svet pod njim tiho drhti,
mrtev obraz solzo spusti.

Ljudje so hitro kaj ujeli,
njegovi verzi pojejo, česar ne bi smeli,
reveževe pesmi plemeniti lepotici so vzeli.

In so jih na grmadi zažgali,
pepel je ostal samo njeni hvali
in ogenj zdrobil je pesmi njeni slavi.

Na vešalih poet visi,
svet pod njim ihti, ihti,
pepel v rokah se zdrobi.

Obraz pa joka še naprej,
srce gori duši tej,
on jo še ljubi brez mej.


NOKTURNO

Mir obdaja tihi svet
že veliko dolgih let,
predolgo v snu vse leži,
predolgo v temi obraz moj spi.

In nič se ne dogaja,
vse pri miru le ostaja,
strašljiva, grozna je tišina,
noč je družica edina.

Vse ostaja, kot je bilo,
nekaj lepih spominov – to je to!
Ko bi vsaj oblaki izginili z neba,
pustili soncu do srca mojega.

A srce še dalje vedno spi,
iz teme gleda tvoje oči,
v črnini sanja o lučeh
in sanjari o lepših dneh.


• • •

Čas se ne ustavi ...
Samo ura se ...
Srce se tudi lahko ustavi –
a ljubezen ne!


• • •

Nič nima smisla,
vse je le ista slika,
iz dneva v dan se vse ponavlja,
vsak dan samota,
vsa leta tihota,
čas ne obstaja,
ker vse pri miru stoji,
isti film,
ki se vsak dan vrti,
vse je bedarija,
dan je rutina,
rutino ustavi smrt,
samo smrt ustavi leta samote,
samo alkohol daje veselje,
srce izrazi po sreči hrepenenje,
vsak dan je enak,
vse je rutina,
ki iz dneva v dan
vrti iste slike
in se ponavlja,
nič smisla nima,
vse je le ista slika,
iz dneva v dan se ...


ONA JE VSE!

Ko nimam več moči
in telo na tla pade mi,
ko mislim, da vse je zaman
in da noč zamenja dan,
ko sanjavo od tod hitim,
ko v duši znotraj bledim,
da ostanem le spomin ...

Vem!
Nekaj pobere me,
nekaj ustavi me ...

Slišim!
Bije njeno srce,
melodija!
In življenje dalje gre.
Vem.
Ona je vse,
vse, kar noč podre,
bleda luč v daljavi –
to ona je!


MOJE VREDNOTE

Moje vrednote
so moj ideal,
so prepovedane ideje,
silijo uporno iz tal.

Nekateri mislijo, da me dušijo,
a moji ideali se ne zdrobijo,
moje misli so prepovedan ideal,
goreče upanje, neustavljiv val.


MRAK SE ŠIRI NAD ZEMLJO

Mrak se širi nad zemljo,
sam sem kriv, da je tako,
pustil sem, da me zavzame,
v svoje roke me vzame.

V svoje misli sem ga vabil,
ure svoje sem ustavil,
vzel mi sluh je, vzel mi vid,
srečo spremenil v privid.

Kaj še hočeš, ti, od mene?
Vse, kar imam, si že vzel.
Pustil kot jalovo me ščene
si na cesti in zbledel.

Vse, kar srcu je godilo,
vzel si in zdrobil v prah,
kar oči je poživilo,
spremenil v največji strah.

V samoti si me klal, ubijal,
v meni je divjal vihar,
kod si se potem potikal?
Mislim si bil ti vladar.

Širil si v meni voljo,
a rešil nisem se težav,
spravljal sem se v nejevoljo
in sem le pri miru stal.

Let minilo je veliko,
preden sem še sam spoznal,
da sem sam si risal sliko
v svetu, ki me je izgnal.

A v srcu se še širi beda,
samemu mu sreče ni.
V njem divja morilska zmeda,
zakaj otožno še živi?

Mrak se širi nad zemljo,
širi in slepi oko,
bil sem nekaj, bil vladar!
Zdaj sem nič. Nikomur mar!

Mrak ubija mi srce,
ki je bílo le za tebe,
zdaj trpi samo za sebe,
da ljubi te, nihče ne ve!


KAJ MI MANJKA, ČESA NIMAM

Kaj ti manjka?
Česa nimaš?
Svet ti streže z vseh strani.

Poln denarja,
svet podarja
ti prestiž, zlate poti!

Kaj še stokaš,
obupavaš?
Vse imaš, se z vsem igraš.

"Kaj mi manjka,
česa nimam,
vse se skriva v srcu mi.

Ona manjka,
njo pogrešam,
da pogreje mi dlani."

Ona manjka?
Njo pogrešaš?
Kje pa ona zdaj tiči?

"Skriva se in
me preganja,
neprespane so noči."

Kaj ne praviš
ji, kar čutiš?
Kaj če čuti tudi to?

"Se bojim, da
srce mi zlomi,
raje tiho gledam jo.

In sanjarim,
in "bediram",
a v srcu vedno ljubim jo,

in nemiren
obupavam,
tiho gledam sam za njo."


ŽIVLJENJE JE USOJENO

Tistim, ki ne znamo soditi sami.
Sami.


• • •

Samo še nocoj...
Še eno noč ...
Prosim, še eno noč
bi bil s teboj.

Dovolj bi bilo,
samo še to noč
mi pusti razpreti krila.

Da odletim daleč,
daleč stran,
morda za zmerom ...

Da odletim s toplino,
zadnji dan.
Morda za zmerom ...


Samo da te vidim še nocoj,
dovolj bo, da še enkrat sem s teboj.


PROSTI PAD

In padam.
Padam.
Padam z neba.
Med jutranjimi oblaki,
skozi meglo
na zorana tla.
Padam.
Padam nemočen
skozi zrak in nebo,
padam v oceansko vodo,
padam,
padam skozi grom in gorje,
padem v tvoje
ognjeno, krvavo
srce.
Padam ...


• • •

Vse se ruši pred menoj:
moje želje, moje sanje, moj obstoj,
vse pada v neznano črnino, črnino smrti.
Kaj mi bodo oči, če ne vidim poti?

Vsi zgrajeni gradovi so zdaj ruševine,
moje upe vklenili so okovi praznine,
vse je zaprto v kletko smrti,
veselja trenutki za vedno so mrtvi.

Jesensko listje je v barvah odletelo,
tja v sivo nevihto je poletelo,
moje misli v lepši kraj vzelo.

Tja, kamor moje srce ne sme stopíti,
kjer hladen veter se poda mraz širíti,
v tisto srce, ki zame bi se odločilo bíti.


NEVIHTA

Nebo, daj odnehaj!
Isti grom mi vse dneve
Nosiš v srce!
A ne veš, da prenašam to gorje?

Je pot postala mi minljiva?
Edina pot nezamenljiva?

Le vodi strela me naprej!
Eno stvar pa mi le povej ...
Povejta, strela in nebo,
A obstaja zarja še za moje oko?


PRAVLJICA

Živel nekoč je mlad romantik,
sanje, upe je imel,
a kaj, ko svet je tak gugalnik,
ki ti dal bo ali vzel.

Bil poet je mlad romantik,
kruh si služil z verzi je,
z verzi svoje bolečine
vlival si je upanje.

O nemiru in o strahu
ter samoti pisal je,
upal, ljubil in sanjaril ...
Hitro tak opeče se.

"Čemu trpeti in živeti?"
venomer je tuhtal on.
"V čem je smisel v prazno zreti,
saj mi bil bo zadnji zvon."

Vse vizije in vse sanje
ostale so v preteklosti,
vsa mu moč in vse mu gnanje
dala nista večnosti.

In obupal je v temi,
izhoda videl ni in ni,
ni dekleta, ni človeka,
v pivu upi so pošli.

Njega pesmi vse napisane
utonile so z njim,
v pozabi se izgubile,
ni več verzov in ne rim.

Čez tisoč let nihče ni vedel,
da živel je tu poet,
da je dihal in je upal,
da za njega raste cvet.

Živel nekoč je mlad romantik,
pozabljen od vseh ljudi,
slišiš? Ko grmi in je neurje,
takrat se on jezi ...

In nekaj meni notri pravi:
pesem večno le živi.
In da duša še vztraja,
ko telo se razdrobi.

In da kot duh se še potika,
o samoti piše spet,
iz groba kliče in nam pravi:
"Zlahka ne umre poet!"


TAKO BLIZU, TAKO DALEČ

Gledava se ...
Iz oči v oči ...
Lahko bi se prijela za dlani ...
Drug ob drugem ...
Letiva čez vse,
vse naokoli mimo hiti,
stojiva drug proti drugemu,
čudiva se, vidiva se,
čutim, kako dihaš,
vidim, kako me gledaš,
drug ob drugem ...
Hladna iz oči v oči,
jaz in ti.

Med nama dimenzije, vrhovi,
neurja, strele, svetovi,
vesolja, žalost, nemir,
zvezde, svetloba in mir.
Med nama razpotja in daljave,
med nama praznina,
brezkončne planjave,
ni dvojina, ni množina,
vsak zase sva samo ednina,
vse razpada, vse propada,
plamen tiho se duši,
med nama dimenzije,
tako daleč stran sva jaz in ti.

Tako blizu sva si
in tako daleč stran,
jaz in ti,
kot da obstajava zaman,
med nama črnina,
v srcu ednina,
vse naokoli resnično ni.
In vse boli,
ko se gledava iz oči v oči,
lahko bi se prijela za dlani,
a preveč prepadov vmes,
v očeh in duši hladen ves,
vse tišja tvojega srca je melodija.

Tako blizu in tako daleč stran,
kot da ne obstajava, kot da sva zaman.
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band
Najnovejše datoteke 2. LiT natečaj 3. LiT natečaj

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ne, želim izvedeti več o uporabi piškotkov