4. LiT natečaj - Domenika P.S.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nam dandanes nič več ni všeč, ni vse po naših merah, politika in z njo gospodarstvo sta na psu, ljudje hitijo drug mimo drugega, vsi se med sabo zmerjajo, medtem, ko zunaj divjajo vojne, polovica svetovnega prebivalstva pa je podhranjena? Morda pa razlog za nezadovoljstvo ljudi ni v javnosti, ampak znotraj, v vsakem posamezniku.

Sama v življenju skoraj nikoli ne dobim, kar bi si želela. Želim si, da bi bili moji uspehi v šoli nagrajeni s štipendijo, a ni tako. Želim si, da se moji družini in prijateljem ne bi bilo treba boriti za vsak cent. Želim si, da bi me ljudje sprejeli popolnoma takšno, kakršna sem. In želim si, da ne bi dvomila v te iste ljudi, še posebej pa, da ne bi dvomila vase. A vseeno lahko rečem, da ne trpim pomanjkanja, nekateri bi rekli, da znam potrpeti. A to je napačna beseda! Dandanes nas javnost in raznorazne korporacije hočejo prepričati, koliko trpimo, da smo ubogi in da moramo zato kupovati raznorazne izdelke. Ker mislimo, da smo tako ubogi, se ne spoštujemo več, tlačimo svoja čustva sami vase in nergamo podolgem in počez. A pogovorimo se enkrat sami s sabo, bodimo vsaj enkrat povsem pošteni sami do sebe in obenem odprimo oči. Dokler ne pogledamo vase in ne odpremo oči zase in za ljudi okoli sebe smo upravičeni do vsega slabega, kar se nam v življenju godi. Stvari je treba najprej spremeniti pri sebi, šele ko to narediš po svojih najboljših močeh, se lahko upravičeno pritožuješ nad stvarmi okoli tebe. Dokler ne poiščemo poti do sebe, bomo nezadovoljni. A zdržati s sabo in biti tak do sveta, temu se reče potrpežljivost ali bolje vzdržljivost. Torej ni prava beseda da trpimo, ampak, da vzdržimo.

V življenju se je vsakemu izmed nas zgodilo veliko težkih stvari, a če to berete ste še vedno živi. Upam, da ne zato, ker ste tej teži, tem težavam ušli, ampak da zato, ker ste se soočili s to težo, s sabo, s svetom in ga po svojih močeh sprejeli takšnega, kakršen je, z vsemi dobrimi in slabimi platmi. Svet je velik in če se ne najdeš, se lahko počutiš majhnega in izgubljenega ter celo nemočnega.

Nekdo je rekel, da je življenje prekratko, da bi loputali z vrati. Vi lahko to razumete drugače, a mene je življenje naučilo, da ti potrpežljivost skozi čas prinese vse, kar si želiš ali hočeš. Naučilo me je tudi, da je treba vedno iskati. Ne samo znanja, svojih talentov, bistva, strasti, prijateljev, svobode in priložnosti za delo, ampak tudi ljubezen. In včasih so stvari, ki jih iščemo, pred našim nosom. Ljubezen moramo iskati v sebi. Njene glavne sestavine so po mojem mnenju vzdržljivost, potrpljenje, spoštovanje drugega in samega sebe.
In ko bomo znali sprejeti samega sebe, kakršni smo in bomo ugotovili, katere stvari moramo pri sebi spremeniti , takrat bomo zmožni v celoti sprejeti tudi druge. Takrat bo svet lepši.

Zakaj vse to nakladanje? Ker vem, da je res. Ker je svet krvavo odvisen od tega, kaj si misli o njem nek določen posameznik. Ker je svet sestavljen iz majhnih delcev ki se med sabo povezujejo in so soodvisni. In ker za mirno sobivanje potrebujemo mirno prilagajanje, kar pa ne pomeni nujno, da smo tiho, če je kaj narobe. Kakor sprejemaš samega sebe, tako gledaš na druge in tako sprejemaš svet okoli sebe. In tako svet gleda nate. In ravno to je po mojem ena izmed najbolj poenostavljenih definicij vere. Vera, ki ni samo religija, ampak je tudi Bog, ki hoče, da smo srečni in da osrečujemo.

A mojemu pogledu na svet manjka še nekaj, kar manjka tudi svetu. To so stvari, ki nam veliko pomenijo, a zanje ne obstaja nobena beseda, vsaj v mojem besednjaku ne. To so vse tiste stvari, ki so tudi in poleg vsega prej naštetega še pomembne; ne glede na to, kje si, kdo si, kaj si. To je zmernost, tista zadovoljnost s tistim, kar imaš, to je tisti občutek, za katerega hočeš, da bi se ob njem popolnoma ustavil čas, in da bi bilo vedno tako. To so vse tiste stvari in trenutki in občutki, ki nimajo cene, ki se jih ne da ovrednotiti, zamenjati. To je vse tisto, česar ne moremo ubesediti, a vemo da obstaja in da je v našem življenju nadvse pomembno. Vsak sam zase ve, kaj spada pod to kategorijo, a se vse premalokrat zavedamo, kako pomembno se je vračati k lepim in dragocenim trenutkom in jih podoživljati.

Svetu ne vlada le denar, ampak tudi čas. Živim s 50 evri žepnine na leto, pa se še pritožujem. Za ta znesek četrtina otrok na svetu dela celo leto v nečloveških pogojih in so poleg tega še odvisni od nečloveških ljudi. In vsak dan »letam« od ene do druge obveznosti in govorim, da nimam časa. Kaj pa tisti, ki imajo toliko časa, kolikor imajo upanja? Tisti z neozdravljivimi boleznimi in tisti, ki ravno ta trenutek delajo samomor in imajo upanja še samo za dobro minuto?

In kaj lahko naredim jaz za ta svet? Kako lahko jaz pomagam? Ne smemo se toliko spraševati in toliko diskutirati. Vsak sam mora začeti z drobci, z drobnimi koraki, a naj bodo trdni, saj le taki lahko gradijo pot, po kateri lahko stopajo tudi drugi.

Toliko je še stvari , ki bi jih lahko povedala o življenju in o svetu. In želim si nekoga, ki mu bom lahko povedala vse o svojem življenju. A včasih je potrebno ne razmišljati in mislim pustiti prosto pot, pustiti, da čas teče. Stvari pridejo in gredo in se vračajo, a nikoli niso popolnoma enake.