Color band
→ 4. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
Dragana Vujić - Svet skozi moje oči ali Ujeti smisel,
medtem ko ti veter odpihuje lasten pepel, boli
Prosti spis z ne preveč besedami, ker besede rade povzročajo zmedo. Njegov naslov je ''Ujeti smisel, medtem ko ti veter odpihuje lasten pepel, boli''. Pri pisanju sem se poistovetila z umrlo dušo, ki ni v celoti izkoristila svojega obstoja in zaradi tega bo še dolgo trpela - vsaj do prihoda naslednjega vlaku - življenja. Mogoče ima spis melanholičen prizvok, vendar to vsekakor ni - zdi se mi, da bi vsak moral dojeti, kaj je bil moj namen.
Sedela sem ob oknu, ki je bilo edina meja med najboljšim letnim časom in mano. Iskala sem navdih za življenje. Upoštevala sem vse želje, ki me preveč omejujejo, vsa besedila najljubših skupin, ki bi bila moja, če jih ne bi modrooki angel napisal pred mano. Nisem pozabila vseh dogodkov, po katerih me je velika količina adrenalina spravila k razmišljanju o odhodu na drugo stran. Uporabila sem vse dejavnike pozornosti, notranje in zunanje. Seštela sem vektorje, ki so se kot zanalašč usmerili vsak v svojo smer. Še zmeraj se mi je zdelo, da so besede včasih odveč, ker povzročajo megleno zmedo. Navduševala me je povezanost z osebami, za katere se mi je pred tem zdelo, da jih nikoli ne bom opazovala skozi par pomembnih čutil. Prav rada sem imela zaplet lastnih misli, ki ga papir nikoli ni trpel. Velikokrat sem si zastavila vprašanje o rdeči niti in si tudi sama nanj odgovorila. Nastalo je veliko različic, produkt vsake pa je bil približno enak prejšnjemu. Imela sem sposobnost absorpcije tujih misli, ki so bile zelo globoke ne da bi se drugi tega zavedali. Nihanje. Sever, jug, vzhod, zahod. Vse sem videla, ker sem bila med prvimi. Preveč sem razmišljala in to me je pogosto spravljalo v otožnost. Ne vem, če sem se že kdaj vdala. Včasih sem celo preveč stremela k cilju. Zdaj, ko je že prepozno, spoznavam svoje napake. Čakala sem zarjo in zarja je čakala name, a tega takrat nisem opazila, ker nisem hotela opaziti. Potrebovala sem tisto nekaj. Glas, ki ga ne slišim. Občutek, ki ga ne čutim. Solzo, ki ne teče. Niste opazili, da sem se zares trudila? Stopila sem v noč. Zopet sem padla. Bolelo je. Boli. Poslovila sem se. Če ne želiš vedeti, kakšen je občutek stati v lastnem pepelu, živi in pusti živeti. Nič drugega ti ne preostane. Včasih je težko, vem. Vendar, tako pač je. Če ne bilo težkih, žalostnih, neprijetnih trenutkov, kako bi po tem cenili lahke, srečne in prijetne? Ironija me ubija. Zakaj tega nisem tudi sama upoštevala? In spet sem na horizontu, čakam naslednji vlak.
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band
Biologija Najbolje ocenjene datoteke Nacionalno preverjanje znanja Počitnice in prosti dnevi (OŠ) Tečaj CPP

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ne, želim izvedeti več o uporabi piškotkov