Color band
→ 4. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
Gagica - Nevidna očala
Sprašujete po barvi mojih očal? Namreč vsak od nas ima na nosu očala, tista nevidna.

Moja so trenutno bolj zatemnjena. Sonca ne maram, torej ko tolče vame, nagubam čelo in z roko pantomimsko ustvarim šilt kape. V nasprotnem primeru še bolj namrgodeno zrem v okolico. Torej v poletnih mesecih z nevidnim šiltom skačem okoli. Zdaj jeseni, ko je bolj šibka svetloba stopim ven in že na vhodu udari vame mrzel zrak. Kako je mrzlo, brrr, z bežnim pogledom prečešem okolico in stopim po opravkih in nostalgično začnem pogrešati poletni zrak. Trenutno se nič kaj ne veselim zime in samo o tem razmišljam, kako bo vsak naslednji dan hladnejši in stekelca mojih očal se počasi temnijo…

Zmenjena sem za kosilo. Najprej se moram obleči, nujno nekaj toplega, drugače bom zmrznila. Hlače, majčka, majica z dolgimi rokavi, pulover z gumbi so verjetno v redu izbira skomignem. Čez si oblečem še jaknico in se s kolesom odpeljem, drugače bi zamudila. Mrzel zrak mi tolče v lica, malo mi je vroče, odpnem se. Zazebe me, nejevoljno zapnem nekaj gumbov in ob tem spremljam dogajanje na cesti in ob njej, da ostanem na videz, fizično »v redu«, saj nobeden noče da me zbije avto ali kaj podobnega. To bi vznemirilo mimoidoče. Mene? Ne vem, mogoče.

Kolesarim še kakih deset minut. Ko prispem z očmi iščem primerno mesto za moje kolo. Saj veste, da mi ga ne ukradejo. Pravijo, da se v tem mestu to kar pogosto dogaja. Meni ga še niso ukradli, kar ne vem ali me veseli ali ne. Mogoče bi raje videla da bi ga mi. Nekako mi ni več všeč, pa še sprednja guma je spustila večino zraku. Pravzaprav sem ga počasi začela sovražiti.

Kolo zaklenem, pogledam okrog če je slučajno kdo sumljiv. Ker nikogar ni, se nekoliko boljše volje odpravim v restavracijo. Stopam po stopnicah. Vedno se najde nekdo, ki se mu moram na tem malem ozkem stopnišču umikati. Zakaj ravno zdaj, ampak neredko gre takrat mimo kak fant prijetnega videza. Gledam v tla, saj ne upam dvigniti pogleda. Nočem mu z mojim opazovanjem zgolj zvišati ego, saj ga spremlja še nekaj fantov. Pozabim na njega, sem že v jedilnici. Ozrem se okrog, odkar se je začelo študentsko leto je vse skoraj polno in hrane jasno, ko si jo hočem naložit, hitro zmanjka. Spet malce zadržano ampak vseeno stopim do prazne mize in se usedem na prazen stol. Malo si oddahnem in pogledam okrog, če je kak znan v istem prostoru. Ni, ok. Pogledam na uro, spet sem bila jaz prej tu, saj s kolesom povsod pridem pred dogovorjenim časom. Grem si po juho. Nesem do mize in ne ravno navdušena poskusim, saj je bila nekam redka juha in nekaj rdečega je plavalo v njej, ugibala sem ali je korenček ali ni. Ampak tako rdeč? Gotovo je paprika. Paprika v juhi? Zdrznila sem se, kako lahko namesto juho ponudijo neko različico mineštre.

Zagledam kolegico, s katero sem bila zmenjena, nasmehne se mi. Jaz se avtomatično nasmehnem nazaj, prišla je. Odloži svojo torbico in stopi po juho. Pride nazaj z juho. Začneva se pogovarjati, nekaj osnovnih vprašanj. Kako si, kaj počneš, ali si že našla študenstko delo/ali delaš. Klasika. Odgovoriva si na teh par vprašanj. Stopiva še po glavno jed. Seveda vedno nekaj manjka, tako da pridem nazaj s krožnikom, ki je poln riža in z nekimi sojinimi polpeti, ki jih nisem jedla že od osnovne šole, ko se mami ni dalo kuhati in smo jih jedli skoraj vsak dan. Še zdaj mi odmeva: Boste sojine polpete? Ne hvala. No, kljub temu naloženo na krožnik pojem.

Sita sem, neham jesti. Grem še po sladico. Ker so zelo mali kosi, si vzamem kar dve. Sploh pa ker varčujem si ne kupujem sladkarij tako da brez slabe vesti pojem eno dve, (enkrat sem celo tri). Tako da delamo piramide krožnikov ko gremo tja jest. Brez slabe vesti, saj pravim sladice so mikroskopske.

Pojeva in se posloviva. Včasih se zgodi, da me je pripravljena poslušati ali pa mi je vseeno ali je pripravljena in začnem govoriti o svojem življenju. Precej pogosto se zgodi, da nimam kakih veselih novic, ampak zgolj kako zmedo, ki jo poskušam spraviti v red. Ampak zmedo spraviti v tak red, da bom jaz zadovoljna z njim? Nekako sem zgrešila smer ali pa sem se rodila v napačni družini, saj mi ne nudijo neskončne palete možnosti. Ob tem spoznanju se moja očala včasih zarosijo in sploh ne vidim skozi in mi je vseeno kaj moje oči vidijo.

V takih trenutkih, ko se počutim šibko, sem tudi podrejena in svetu dopustim, da se obnaša do mene pokroviteljsko, kot do malega otroka. Včasih mi je to všeč, včasih pa grejo ljudje predaleč. Zaenkrat sem ostala pri ustvarjanju mej, saj z vsemi ljudmi, s katerimi se najpogosteje družim nekako odnosi niso fiksni, popolnoma sproščeni, še vedno se ustvarjajo meje in vedno se sem in tja zaiskri iskrica nezaupanja, kar me vedno znova žalosti. Namreč prej sem bila vajena trdnih odnosov, z novim okoljem sem pa bila prisiljena v sklepanje novih prijateljstev in še zdaj lovim ravnotežje v tem okolju, po treh letih. Vse to vpliva na moj pogled na svet, saj najprej vzbudi v meni neka čustva, ki sprožijo kemijske reakcije v mojem telesu, vse pa se zrcali na meni, mojem obnašanju, dejanjih, ukrepanjih ali neukrepanjih.

To je moja zgodba, to je moj del dneva in od tega je odvisen moj pogled na svet. Svet skozi moje oči namreč zasije ali potemni, odvisno od barve nevidnih očal.
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band
Ruščina Zgodovina Glasba Bolonjski študij

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ne, želim izvedeti več o uporabi piškotkov