4. LiT natečaj - Miša Gregorec
Miša Gregorec - Svet skozi moje oči
Pred štirinajstimi leti sem kot dokaj velika deklica prijokala na svet. Nato se mi je vsak dan dogajalo nekaj novega. Vsak dan sem videla nove stvari, okusila sem tudi mamino mleko, ki pa moram povedati, ni imelo prav dobrega okusa. To se je dogajalo v prvem letu moje starosti. Se pravi, da sem že kot dojenček, če se lahko tako izrazim, videla zanimiv svet, saj so me navsezadnje obdajale igrače, polno igrač.
In potem... Spomnim se občutka, ko sem upihnila prvo svečko na torti. Ob sebi sem imela polno sorodnikov, ki so se z iskricami v očeh, nasmehnili meni. Če zdaj čas zavrtim nazaj, si to predstavljam, kot da bi članica zmagovalne ekipe na nogometni tekmi. Cvetela sem. Takrat sem mislila, da so na svetu samo dobri ljudje.
Menite, da sedaj mislim isto? Za odgovor na to vprašanje, bi lahko napisala cel roman, pa še vedno ne bi razumeli, kar dejansko čutim. Ampak lahko poizkusim. Kaj pravite? Obljubim, da bom kratka.
Pripadam »skupini«, ki se ji reče OPTIMISTI. Ja, iz vsake stvari poskušam narediti nekaj dobrega. Ampak to še ne pomeni, da je svet dober. Kajti vodijo ga neumneži, ničvredneži, nesposobneži in še bi lahko naštevala. Potem pa se veliko ljudi vpraša: »Kam gre ta svet«? Večkrat se zamislim ob tem vprašanju in sama pri sebi iščem odgovore nanj. Mislim, da je svet podoben vsakemu posameznemu človeku.
Vse se začne na dnu, a se počasi dviga. Večkrat nas preseneti kakšen padec. Ampak potem se počasi spet dvigamo navzgor, proti soncu.
Zakaj pa je svet zame dober? Najprej zato, ker ga obkroža prijateljstvo. Vsak ima vsaj enega prijatelja. Nekateri mislijo, da jih imajo več. Na primer petdeset, šestdeset ali sto. Vendar tisti se motijo. Pravi prijatelj je lahko samo eden, največ dva.
Dober je tudi zato, ker se lahko učimo na napakah drugih. Meni je to zelo všeč.
No vidite, da sem bila kratka. Zaključila bi z mislijo: BODI SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDETI V SVETU. S to mislijo se popolnoma strinjam, kajti, če sami ne bomo delali, kot je treba, ne moremo pričakovati od drugih, da bodo.
In potem... Spomnim se občutka, ko sem upihnila prvo svečko na torti. Ob sebi sem imela polno sorodnikov, ki so se z iskricami v očeh, nasmehnili meni. Če zdaj čas zavrtim nazaj, si to predstavljam, kot da bi članica zmagovalne ekipe na nogometni tekmi. Cvetela sem. Takrat sem mislila, da so na svetu samo dobri ljudje.
Menite, da sedaj mislim isto? Za odgovor na to vprašanje, bi lahko napisala cel roman, pa še vedno ne bi razumeli, kar dejansko čutim. Ampak lahko poizkusim. Kaj pravite? Obljubim, da bom kratka.
Pripadam »skupini«, ki se ji reče OPTIMISTI. Ja, iz vsake stvari poskušam narediti nekaj dobrega. Ampak to še ne pomeni, da je svet dober. Kajti vodijo ga neumneži, ničvredneži, nesposobneži in še bi lahko naštevala. Potem pa se veliko ljudi vpraša: »Kam gre ta svet«? Večkrat se zamislim ob tem vprašanju in sama pri sebi iščem odgovore nanj. Mislim, da je svet podoben vsakemu posameznemu človeku.
Vse se začne na dnu, a se počasi dviga. Večkrat nas preseneti kakšen padec. Ampak potem se počasi spet dvigamo navzgor, proti soncu.
Zakaj pa je svet zame dober? Najprej zato, ker ga obkroža prijateljstvo. Vsak ima vsaj enega prijatelja. Nekateri mislijo, da jih imajo več. Na primer petdeset, šestdeset ali sto. Vendar tisti se motijo. Pravi prijatelj je lahko samo eden, največ dva.
Dober je tudi zato, ker se lahko učimo na napakah drugih. Meni je to zelo všeč.
No vidite, da sem bila kratka. Zaključila bi z mislijo: BODI SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDETI V SVETU. S to mislijo se popolnoma strinjam, kajti, če sami ne bomo delali, kot je treba, ne moremo pričakovati od drugih, da bodo.