6. LiT natečaj - Ana Laura Richter

Dekle, ki ni pripadalo temu svetu je ležalo v kadi vrele vode. Njen život je bil pordel, obraz po pretrpkem, dolgem času spokojen. Njenih misli sploh ni bilo, bila je popolna tišina duše, kot, da sploh ne bi obstajala. Z zastrtimi vekami je gledala svet okoli sebe, vendar ni bila del njega. Ni čutila, ni imela empatije, ne do sebe ne do drugih. Lahko bi to stanje označili kot prazno, vendar ni bilo. Bila je nirvana, najvišje kar lahko razbolela duša čuti. Oziroma ne čuti. Blagostanje ni trajalo dolgo. Krop se je ohladil, prelepo glavo obkroženo z bujnimi lasmi lahno lebdečimi na površini je nagnila vznak, se cela potopila, nato pa kot nimfa, prenežna in krha počasi vstala. Vitka noga je stopila na betonska tla, izdih. Odpravila se je naprej, gola in čudovita, ne, da bi občutila mraz, ki polni ta svet. Odprla je razmajana vrata, ki so vodila na zasneženo, očitno zapuščeno in zanemarjeno dvorišče mrtvega predmestja. Ovita v nič drugega kakor meglico jutra je stopala po sredini ceste. Ni imela cilja, želje po njem. Le trenutek. Občutila je radost tišine in samote, ter ne, da bi pomišljala začela plesati, lahkotno, po ritmu glasbe svoje duše, glasbe, ki jo sliši le ona. Gibi so bili mili kot njen pogled, človeka je prevzela, čeprav ni bilo žive duše, le snežinke, ki so s svojimi mehkimi padci izpopolnile trenutek.

Polmrak je postajal svetloba in hiše so postajale bolj in bolj urejene ter žive, a njenega plesa to ni zmotilo. Bila je čedalje lažja, njeni prsti so se čedalje redkeje dotikali grobega asfalta. Srce ni bilo enakomerno, bilo je hitreje in hitreje, dokler se bit ni zbil v bit in se njeni prsti niso več dotikali tal. Po licu ji je spolzela solza. Ena sama, iskrena kot le lahko, lepa in iskrena. Bila je radost, ki jo je zapustila. Počasi je polzela po mladem licu, zastala na nežni bradi, vendar le za trenutek in padla proti tlom. Bitje srca se je umirilo in upočasnilo. Bilo je čedalje počasneje, a ohranjalo takt. Bila je že nad svetom, tako umazanim, da so še podgane bežale v lačno predmestje. Luči nesrečnih domov so onesnaževale temo in čistočo noči in neba. Nje ni bilo več, bila je eno z zvezdami, meglicami in oblaki. Bila je tema in hlad, pa vendar tudi sonce in toplota. Solza je še kar letela,letela,letela, vendar ni nikoli dosegla tal. Bitje je dokončno prenehalo. Dekle je šlo nazaj.