Color band
→ 6. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
GabrieLeo - Moj lajf (Obče in v par dnevih)
To zgodbo sem napisal malo iz izkušenj iz svojega življenja ter predvsem iz zgodb, ki sem jih poslušal dolga leta, saj sem imel v nekem obdobju kar precej nenavadnih prijateljev ter znancev, ki so mi znali povedati marsikateri dogodek. Še vedno se rad spomnim tistih dni, ko sem sanjal o življenju v Ljubljani in kako svobodno bom živel ter se učil tukaj. In zdaj, ko v četrtek zvečer dokončujem ta komentar med tem, ko ostali prijatelji veselo popivajo odzunaj, ugotavljam, da je definicija -svobodno življenje- daleč, daleč od filmov ter urbanih zgodb. Je preprosto preveč vse skupaj na realnih tleh, da bi lahko govorili kot kakšni hipiji. Vse terja svojo odgovornost. Tisti, ki tega ne sprejemajo jim pravijo neodgovorneži. In Aleks je zagotovo eden izmed njih, a kaj, ko počasi ugotavlja, da vse skupaj ni več tako preprosto. Ljudje, ki so mu bili ob strani, se počasi umikajo, on pa še vedno išče del sebe.
Moj lajf (obče in v par dnevih)

Ležal sem v travi in gledal razkosane oblačke, ki so se podili po vedrem nebu. Poletni vetrc je pihljal skozi travo in me nežno božal po obrazu. Ptice, ki so prepevale nežne melodije, so me preprosto očarale in nisem mogel verjeti, da imam končno mir pred mestnim hrupom. Ropotom, ki ga poslušam že od kar sem se rodil. Končno imam malo časa zase… Samo zase…

- Aleks!! se je zadrla mama iz devetega štuka.
- Kaj je? sem zaklical nazaj.
- Pridi! Kosilo!
- Ja, ja… Že grem!

Življenje je res težko. Predvsem, če imaš mamo s problemi.
S težavo sem se premikal po stopničastih sovražnicah marsikaterega lenuha ali zaspanca… Zame so bile tokrat definitivno največje sovražnice… Hehe… Če imaš mamo, bivšo učiteljico slovenščine, se ti začne dogajati, da vse bolj uporabljaš slovenski jezik.

- Aleksi! Ja kje si pa bil? me je zaskrbljeno vprašala mama.
Skoraj sem moral vdreti vhodna vrata, ker se je toliko obirala preden mi jih je oprla.
- Pa, tam sem bil kot vedno… Saj veš… Filozofiral sem.
- No, no! Nehaj me vseskozi spravljati v skrbi, saj veš, da imam samo tebe!
- Ja pa Jako in Robija tudi!
- Ah! Pusti njiju! Ona sta odšla vsak svojo pot. Pridi na kosilo!
- Takoj, samo preobujem se, sem ji še rekel ter odšel v garderobo.

- No, kako je kaj potekal tvoj dan? me je vprašala mama, ko sem pridrsal s copati v kuhinjo.
- V redu, v redu… sem ji zamišljen rekel.
- Je kaj narobe?
- Ne mama…
- Le pazi! Da ne bom spet hodila k razredničarki na posebne razgovore! Tisto šolo bi lahko malo prenovili in prilagodili nam, ki imamo težave z vidom. Zadnjič sem skoraj pol ure iskala vrata, da ne govorim o nemogočih stopnicah brez držal…
- Ja mama! Pa saj veš, da ne moramo nič narediti, potiho rečem in jo posedem na stol nasproti mene.

*

- Ti učiteljica za fiziko še vedno zameri ? mama neutrudno sprašuje. Ali so že razjasnili kaj se je zgodilo na stopnišču?
- Ne še mama, potiho odvrnem in ji podam žlico, ki jo je ves čas iskala po mizi.

Mama nekaj časa zamišljeno strmi predse. Vem, da jo skrbi zame. Ja in vem, da sem edini, ki ji popestrim dolgočasne dni. Vendar danes res nisem pri volji, da bi razpredal o šoli.

- Kaj pa ocene?
- Ocene?! se razburim.
- Od kar vsi mislijo, da sem jo nalašč potisnil po stopnicah, imam pri njej popolne šute!!! Vsi me imajo na piki in to se vidi na ocenah!!! In to delajo učitelji, ki bi nas morali podpirati in ne imeti za prvorazredne sovražnike- sem kričal ob bolečini, ker se mi dela krivica.

- Aleks! Umiri se! je zaklicala mami in me prijela za roko.
- Pogovarjajva se raje o čem drugem… Pa za božjo voljo, pojej že to juho!
- Ne hvala! Nisem več lačen, rečem in grem v mojo sobo.

*

Ležal sem na postelji in buljil v strop. Cela soba je dišala po sveže opranem perilu, saj je bila moja soba nekako pralno-učna-spalna soba. Mama suši perilo, kadar je zunaj dež ali preveč piha veter.
Po nesreči je začela tudi v lepem vremenu obešati perilo notri, saj ni vedela kdaj je dan in kdaj noč. Mami se je močno spremenilo življenje, ko ji je vid še dodatno opešal. Bolj kot izguba vida, jo je prizadela osama. Druga za drugo so jo zapuščale prijateljice. Odšel je oče, brata in ostal sem samo jaz. Rad imam mamo, vse bi naredil zanjo, vendar me s svojo izoliranostjo jezi. Včasih me, ko jo gledam tako osamljeno, spravlja v bes. Ker se čutim odgovornega še zanjo.

Torej, kaj naj najprej delam?
Domačo nalogo? Verjetno res, saj mi drugega ne preostane.
Lotim se pisanja in pošteno se zatopim v svoje delo. Na koncu imam še domačo nalogo fizike. Možgani mi začnejo sto na uro projicirati dogodke sedemnajstega petega, ko sem lahko skoraj povsod bral članke o vzkipljivem dečku, ki je zaradi ocene napadel učiteljico.

Zaprem delovni zvezek z naslovom Radi imamo fiziko!, ter ga zabrišem skozi okno.
Opravljeno!

*

Odklenem telefon, ki mi ga je za rojstni dan podaril Robi. Moj veliki brat. Prepričan je, da bomo nekoč vsi spet srečno skupaj. Ne zaveda se, da je z nenadnim odhodom uničil vse, kar mi je res pomenilo.

S telefonom se povežem preko izjemno priročnega odklenjenega brezžičnega interneta, ki ga sosed z radodarnostjo deli z pol bloka. Samo ena težava je. Sosed tega ne ve.

Odpravim se do ikone fejsbuka ter se prijavim. In po nekaj minutah že veselo drsim med slikami, izjavami, komentarji in skupinami mojih prijateljev. Nevoščljivo prebiram popolnoma nove slike iz ekskurzije devetih razredov.

Šola za konec šolskega leta pelje vse devete razrede v Legoland za dva dni in po slikah sodeč so se imeli huronsko dobro. Jutri lahko pričakujem vse polno pripovedk, zgodb, bolj in manj izmišljenih anekdot. No, nekaj se bo le dogajalo!

Šele ob bolečih očeh se zavem, da že kar nekaj časa prijateljujem z računalniškimi prijatelji. Odpravim se k gumbku: odjava. Naenkrat se zasveti zgornji levi kot. Spet me kakšen brezzvezni tretjošolček hoče dodati za prijatelja… Mogoče pa tokrat le je…? Poklikam… Jaka. Pok! Odpišem ga, ter ugasnem telefon.

***

- Aleks! ALEKS!
- Hrm mr… kaj je?
- Ne reče se kaj, ampak prosim! In nekaj sem te vprašala!
- Kaj pa?
- Aleks! To je pa višek! Še eno tako, pa greš k ravnateljici!

Aha… Med poukom sem zaspal. In po glasu sodeč je ta glas od… Hm… Naj pomislim… Je visoko kričeč s rahlim tresenjem. Malo je hripav od cigaret…
- … In, da boš za spremembo vedel kje smo… pri ZGODOVINI!
O! Gospa Mekrec! Kako jo nisem prepoznal?!
- Še enkrat! Sončni kralj je bil kdo, Aleks?
- Amm… Z očmi sem se ozrl po razredu. Joc mi je z usti neslišno nekaj govoril… H… J… Ne, ne ... H… i…
- Hitler! sem bleknil in se v trenutku zgrozil nad slišanim.
Cel razred je onemel. Še Joži se je nehala smejati Roku, ki je kazal umetnije na svoji roki. Učiteljica je z pogledom počasi zaokrožila po razredu in se ledeno zazrla vame.
- K ravnateljici! Je zasikala.

Prav lepo sem se imel. Pri šefu šole. Ravnateljice ni bilo na spregled, zato sem preostanek pouka preživel pri tajnici, ki ni imela nujnega dela, zato sva na računalniku igrala Mortal combat.
Spet me je premagala. Sam sem ob napeti tekmi pojedel vse bonbone, ki jih je imela ravnateljica na mizi, da jih je lahko ponudila obiskom kot so starši, učenci, prestopniki, metalci petard, prodajalci petard, jezikači, gobcači in še marsikaj bi se dalo našteti. In z bonboni bi bilo vse vredu, če ne bi bili stari toliko kot ravnateljica sama… Hmm… To se pravi 50, 51 let?

Ravnateljice nisem dočakal, ker je bila zadržana pri županu. Ja seveda. A zadah ima vedno po kavi iz bližnjega bara.

*

Moral sem na dogovorjeni sestanek k Edu. To je bil moj posebni doktor, ki me ni zdravil. Ali pa? Učil me je kako naj obvladujem jezo.

- Pozdravljen Aleks! Kako si danes? me je z bleščečim nasmehom sprejel Edo.
- Dobro sem.
- Kakšni izgredi? Napadi jeze?
- Niti ne.
- Lepo! Veš, prav ponosen sem nate! Napredoval si od lanskega leta?
- Koliko?
- Toliko, da bova lahko že letos končala s tečajem!

Nisem mogel verjeti. Da se ne bi srečeval z največjim carjem na svetu? Ali to pomeni, da sem opravil z nečim kar se mi je zdelo nemogoče?

- To pomeni… To pomeni…
- Da ti ne bo več potrebno hoditi k meni, je zavzdihnil Edo.
- No, obiskal pa te bom lahko še vedno?
- Ja…Ne… Mislim… Ne boš mogel.
- Zakaj? Saj vem kje živiš in…
- Aleks! Zelo rad sem delal s tabo, tudi z drugimi fanti in dekleti, ampak dobil sem zelo zanimivo službo.
- Kje? A v mestu?
- Ne… Tam, čez lužo…

Dih mi je zastal. Nisem mogel verjeti, da me bo zapustil moj najboljši doktor vseh časov! Edini, ki mi je pustil, da sem lahko vse do konca povedal. In vedno me je poslušal, ter verjel. Tudi takrat, ko so vsi verjeli, da sem hotel učiteljico poriniti po stopnicah.

- Kaj pa tvoje maščevanje? se je pošalil Edo.
- Ma ja… Še vedno imam najboljše ocene pri njej in vseskozi me spodbuja…
- Res?
- A se ti zdi, da mislim resno?! Ej Edo! V resnici sem v dreku … In to v takem, da verjetno ne bom opravil šole, če bodo še vedno ostajali pri svojem: Da! Ubiti jo je hotel!
- Ampak jaz še vedno ne vem… Zakaj si jo hotel…
- Pa nisem jo jaz porinil! Sem poskočil iz stola: -Nisem jo! Prisežem! Vse je bilo eno navado usrano naključje!!!Vsi pravijo, da se jaz tega ne spomnim več in da naj se ne izmikam resnici… Ampak bedaki ne vejo, da je resnica, daleč pred njimi. Oja! Seveda se spomnim! Tisti dan sem dobil skoraj kol pri fiziki, ker je nenapovedano spraševala. Seveda sem imel spet tisti izpad jeze in sem nekaj rohnel in se potem na srečo umiril in se usedel nazaj v klop. In potem je zvonilo. In potem so vsi šli ven. In potem je bila na stopnišču, ker je bila zadnja ura, gneča. In potem sem bil pred učiteljico za fiziko. In potem me je Tomi porinil in jaz sem padel na učiteljico. K sreči sem se oprijel ograje, ona pa je k nesreči imela polne roke zvezkov. In to je to!!! Naprej pa vse veš! – Učenec hotel ubiti učiteljico- ali pa – učenec in učiteljica. Nevarna reakcija?-, si lahko naslednji dan prebral povsod kjer si hotel!

Bil sem ves zadihan in rdeč v obraz. Žila na vratu se je začela umirjati, a še vedno je bila nabrekla. Edo me je gledal. Edo mi je spet pustil, da se do konca razkurim nad tem bednim svetom. Do konca.

Ko sem prišel ven iz svetlo oranžne hiše me je prav lepo pozdravilo sonce. Odpravil sem se po ulici dol proti blokom na koncu ceste. Nekje je lajal pes in razločno sem slišal hrup iz bližnje tovarne. Mestni balzam za ušesa. A ne za dolgo, saj je prijetno hrumenje prekinilo nekakšno sopenje človeka.
Bil je Opač. Sicer je Opač imel ime, ampak smo ga zaradi stalnega nošenja opank in izgovarjanja mašila pač, tako klicali. Opač.
- Pa kje si ti Aleks!!! A se ti zavedaš, da sem se skori pretegnu zate!
- Ej! Počasi! O čem govoriš? sem ga vprašal.
- A se ti mal zezaš, tamau? Celo noč sem iskal Jakata po fejsbuku, da bi ga lahko ti dodal za prjatla…
- Jaka?
- Pa kaj se kr neki glupega delaš! Včeraj sem ga potem prepriču, da te je dodal za prjatla ti pa si ga gladko zavrnil.
- Ja, res je. Res sem nekega Jakata zavrnil.
- Nekega Jakata! je ponavljal za mano: - Nič nekega! Ta Jaka, ki si ga zavrnu je bil celih osem let najboljši frend od tvojega brata…
-… Robija, sem ga dokončal. Zavedal sem se, da če bi me mama slišala tako nepravilno izgovarjati ime bi jo kap ampak tokrat sem se zavedal še, da sem si zapravil mojo največjo željo v svojem celem lajfu: spoznati brata. Videl ga nisem odkar sta se ta stara ločila to pomeni od svojega petega rojstnega dne. Da. Ravno na moj peti rojstni dan sta nama povedala, da se bosta ločila. To sva vedela že prej, ko sva ju poslušala cele noči kako se prepirata ampak na moj rojstni dan sta najine največje strahove potrdila. In tako sva se jaz in mami preselila v blok, Robi in oče pa v Kranjsko goro v prelepo gorsko hišico kjer je živela očetova mačkica. Da, mačkica. Njenega imena nisem nikoli izvedel sem pa nekajkrat slišal očeta kako je šepetal v telefon: - … Jaz tudi tebe, mačkica! Se vidiva, mucka… in podobne oslarije, ki jih je govoril, ko so bili takrat za nas še – srečni časi.
- Ej! Jst sm ceu zašvicu! Dej a me častiš en kebab? me je zadihan poprosil Opač.

***

- Veš, tvoj brat je bil v šoli kralj med kralji, je zazrt v nebo rekel Jaka.
- Res? sem ga vprašal.
- Res, res… On je vedno znal pomagati. Ko mi je matematika šla slabo mi je pomagal in ko je njemu slovenščina sem jaz pomagal njemu. Vedno sva bila najboljši par. Skupaj sva hodila na zabave in skupaj bila pri projektih. Imela sva se vedno lepo. No in tako sva se nekoč igrala skupaj odzunaj na vrtu, ko je tvoja mama začela vpiti. Takrat je bila že noseča zate ampak ti bi se po vseh izračunih moral roditi naslednji mesec. Ampak očitno si hotel ven in Robija ni bilo doma. Bila sva samo jaz, Robi in tvoja mama. Robija je takoj zgrabila panika, ker ni vedel kaj mora narediti, jaz pa prav tako. Zato sva na vrat na nos tekla k sosedom in jih prosila za pomoč. Kljub velikim zastojem na cesti smo prišli v porodnišnico pravočasno in rodil si se ti.
Čisto premajhen za ta svet. Čisto prezgodaj rojen. Kljub temu, da sem imel takrat 13 let sem te imel dobesedno v dlani, tako mejčken si bil.
- Kul! sem zamišljeno rekel zazrt v oblake.
- No in tako sva bila skupaj še dve leti, potem pa sva šla v srednjo šolo. Jaz na Vič on pa se je vozil v Novo Gorico in potem tam tudi ostal v dijaškem domu. Potem sva se videla še nekajkrat in nikoli več.
- V katero osnovno šolo pa sta hodila? sem ga vprašal.

***

Tekel sem dol po cesti. Jezen na vse, ki so delali v tej bedni osnovni šoli na katero bom priklenjen še eno leto. Vroče junijsko sonce me je veselo žgalo po obrazu, ko sem tekel čez cesto ob rdeči luči. Avtomobili so mi trobili ampak jeza me je nesla naprej. Naprej proti moji osnovni šoli, kjer mi osem let ni nihče niti pisnil, da je v prav to šolo hodil tudi moj lastni brat. MOJ lastni brat, ki ga iščem že toliko let, da se ga ne spomnim več! Preden bodo zaprli šolo in bom mogel na odgovore čakati cela dva meseca sem hotel vsaj nekaj izvedeti o njem. Kakšen je bil v šoli.

Vdrl sem skozi glavni vhod in stekel mimo hišnika ter za las zgrešil napis: Vesele poletne počitnice!, ki naj bi visel prihodnji teden pred vhodom v šolo.
Skozi vrata tajništva sem vdrl ne, da bi potrkal in kljub temu me je pričakala vedno nasmejana tajnica.
- Ali je ravnateljica tukaj?
- Ne še. Trenutno je na sestanku. Mislim, da se pogovarjajo o tebi, Aleks.
O meni?! O fant! Sem že nasrkal. Kar pripravim se lahko, da bom spet ponavljal osmi razred. Kar pripravim se lahko, da bom med nekimi novimi pridnimi učenčki, ki nimajo pojma o snovi, petke pa dobivajo z prilizovanjem. Kar strese me, ko pomislim na to. Zbogom stari sošolci! Zbogom brezskrbni dnevi! In to samo zaradi tega, ker sem se tam na stopnišču znašel v napačnem trenutku na napačnem mestu…

- O čem pa govorijo? sem jo s strahom vprašal.
- Ne vem… Prišla je neka mama in povedala, da bi rada govorila z ravnateljico glede Tomija.
Ta ji je kao nekaj priznal, da nisi ti porinil učiteljice ampak je on tebe in si potem ti padel nanjo ali nekaj takega…
- In to je tudi res! Vsi lahko to povejo, ker so vsi to videli! Samo povedati si niso upali, ker so vsi prfoksi neki namrščeni, če jim hočeš dopovedati… Potem pa se nihče ne upa!
- Aleks! Uporabljaj malo bolj zborni jezik, ko si tukaj, se je zasmejala tajnica.
Vedel sem, da se heca, saj ona uporablja še bolj –nezborni- jezik kot jaz. In to veva oba.
- No jaz imam še nekaj opravkov. Ti lahko greš medtem malo na internet, da ne boš čakal. Samo glej, da te ne bo kakšna učiteljica videla, ker potem bom jaz kriva in…
- Le brez skrbi! sem se zasmejal.

Ko sem se prijavil na svoj profil se mi je v zgornjem levem kotu rdeče obarval oblaček. Pogledal sem kdo me želi dodati za prijatelja in tokrat to ni bil tretješolček… Bil je Robi. Moj Robi. Brat. Priporočil mi ga je njegov najboljši prijatelj s katerim sem se pred dvema urama pogovarjal. Kakor hitro se je dalo sem ga dodal za prijatelja. Kot, da bi se bal, da mi bo prošnja izginila. In že po nekaj sekundah se mi je odprlo pogovorno okence v katerem je pisalo:

Robi Križnik pravi: Ojla braco! Čakal sem te.. A maš kej časa to nedeljo? Trenutno sem v lj. in bi se lahko kej dobla… Kaj meniš o prešercu?

Ne morete si predstavljati kako sem postal tisti trenutek srečen. Od vse te sreče.
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band
Elektrotehnika Tehnika Predmeti na poklicni maturi Vpisni postopek na fakulteto

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ne, želim izvedeti več o uporabi piškotkov