6. LiT natečaj - M. Pečovnik
M. Pečovnik - Sončni zahod
SONČNI ZAHOD
Tekla je in tekla. Ni se želela ustaviti. Ni se mogla. S strahom v očeh se je ozirala, čeprav je vedela, da ji nihče ne sledi. A vendar… Spotikala se je ob korenine in kamenje, nekajkrat je celo padla. A vendar se je vedno pobrala in nadaljevala. Ni je motil pikajoč občutek kamenčkov v čevlju. Nista je motila umazanija na obleki in hlad. Želela je samo čim prej oditi stran. Stran od vsega, kar je poznala in ji je bilo domače. Stran od vseh hinavskih obrazov, ki jih je vsakodnevno srečevala. Stran od varnega zavetja doma, ki je v njej zbujal nemir in utesnjenost. Želela si je svobode. In zato je tekla, končno je pritekla do konca mračnega gozda. Uzrla je najlepši pogled, kar si jih je kdaj lahko zamišljala. Prišla je do skalne pečine. Pod njo je bučalo in se penilo morje, pred njo se je raztezalo široko nebo, okoli nje pa so se bohotila cvetoča drevesa. Sonce je ravno zahajalo in tako nebo še polepšalo z rožnatimi in oranžnimi toni. Zamaknjeno je opazovala pokrajino in počasi doumela, da je prispela. Ne na svoj končni cilj, temveč na začetek nove poti, s katero se začenja njeno življenje. Končno je opazila tudi temno silhueto, ki je sedela na robu pečine. Ni vedela ali se ji naj približa ali ne. Končno je le zbrala pogum in stopila naprej. Ko je uzrla njegov obraz, so jo prevzela tako močna čustva, da ni vedela kaj naj stori. Njegove velike žalostne oči so njene napolnile s solzami in grozo, pa vendar se ga ni bala. Prvič v življenju je ob človeku dobila občutek, ki ga je do tedaj občutila le ob knjigah in glasbi. Bil je občutek topline in sprejemanja. Občutek varnosti, ki ga je vedno iskala. Brez da bi kdorkoli spregovoril eno samo besedo, se je usedla k njemu. Oba sta se zavedala, da je to začetek novega, doživljenjskega prijateljstva. In tako sta upornika tiho in srečno opazovala sončni zahod.
Tekla je in tekla. Ni se želela ustaviti. Ni se mogla. S strahom v očeh se je ozirala, čeprav je vedela, da ji nihče ne sledi. A vendar… Spotikala se je ob korenine in kamenje, nekajkrat je celo padla. A vendar se je vedno pobrala in nadaljevala. Ni je motil pikajoč občutek kamenčkov v čevlju. Nista je motila umazanija na obleki in hlad. Želela je samo čim prej oditi stran. Stran od vsega, kar je poznala in ji je bilo domače. Stran od vseh hinavskih obrazov, ki jih je vsakodnevno srečevala. Stran od varnega zavetja doma, ki je v njej zbujal nemir in utesnjenost. Želela si je svobode. In zato je tekla, končno je pritekla do konca mračnega gozda. Uzrla je najlepši pogled, kar si jih je kdaj lahko zamišljala. Prišla je do skalne pečine. Pod njo je bučalo in se penilo morje, pred njo se je raztezalo široko nebo, okoli nje pa so se bohotila cvetoča drevesa. Sonce je ravno zahajalo in tako nebo še polepšalo z rožnatimi in oranžnimi toni. Zamaknjeno je opazovala pokrajino in počasi doumela, da je prispela. Ne na svoj končni cilj, temveč na začetek nove poti, s katero se začenja njeno življenje. Končno je opazila tudi temno silhueto, ki je sedela na robu pečine. Ni vedela ali se ji naj približa ali ne. Končno je le zbrala pogum in stopila naprej. Ko je uzrla njegov obraz, so jo prevzela tako močna čustva, da ni vedela kaj naj stori. Njegove velike žalostne oči so njene napolnile s solzami in grozo, pa vendar se ga ni bala. Prvič v življenju je ob človeku dobila občutek, ki ga je do tedaj občutila le ob knjigah in glasbi. Bil je občutek topline in sprejemanja. Občutek varnosti, ki ga je vedno iskala. Brez da bi kdorkoli spregovoril eno samo besedo, se je usedla k njemu. Oba sta se zavedala, da je to začetek novega, doživljenjskega prijateljstva. In tako sta upornika tiho in srečno opazovala sončni zahod.