6. LiT natečaj - Mali Vragec

Zrem skozi oči. Ne te oči niso moje. Moje oči niso bile nikoli zaspane. Kaj se je zgodilo z mojimi očmi? ..... Telefon kikirika, pes laja na hodniku in v dnevni sobi vpijejo. Ne to niso moja ušesa. Moja ušesa so poslušala zvoke televizije iz kavča. Vsaka mišica me boli. Lenoba. Nočem vstati, nočem iti v šolo. Skotalim se iz postelje in se ''odplazim'' v kopalnico. Gledalo nad omivalnikom skoraj poči zaradi mojega neurejenega videza. Curek hladne vode me predrami.Ker mi ni prirojen dar lepote ali atraktivnosti si čez obraz nanesem plast pudra, ki spretno zakirje mozolje. Ko se oblečem kar se da normalno in svoje lase spravim izven neandertalskega stanja, se odvlečem na avtobusno postajo. Zmrzujem. V tej jutranji uri mi družbo dela pano z Alpskimi tedni iz McDonald'sa. Bus je kakor vedno nabito poln. Od kdaj se stari ljudje vozijo z avtobusi?? Stojim ob vratih in nekdo me pohodi. Čez prste mi šine bolečina. Izstopim. Ko se privlečem do šolske avle se moram po pravilih sezuti. Ne sezujem se, ampak se hladnokrvno odpravim po stopnicah do omaric. Tam je cel ciganski tabor mojih sovrstnikov, ki navdušeno čebljajo, kot da se niso videli saj dve leti. Punce se objemajo, njihovi sladki deodoranti mi izsušijo grlo. Kar se da neopazno se odplazim do svoje omarice…Prepozno za mano že nekdo zakriči moje ime. Pa sem že mislila,da mi bo uspelo…
Tri besede. Fizika.Prva.Ura. Kateri zlobnež si je to spomnil? Pri fiziki spim. Pri fiziki je bedno. Nihče ne razume in ne sledi. Bedno. Prediham se še čez par predmetov in malico. Smo pri geografiji. Tukaj ni bedno. Tukaj se noben ne pogovarja. Tukaj velja pravilo, da lahko v eni sami uri vsi dobimo ustno cvek. Geografijo imam rada. Zadnja ura je nemščina. Čez okno opazujem ples snežink in razmišljam kako bi pobegnila. Končno se zasliši zvok odrešitve. Zvonec. Odhitim do omarice. Zdaj tudi jaz navdušeno čebljam in se smejem. V omarico zbašem zveske in vzamem čevlje ter jakno. Grem k vratarjevi mizi. Vratarja nimamo že saj dve leti. Vsedem se na mizo in se veselo hihitam šalam svojih sošolcev. Sem v družbi kjer se noben nima za kaj več in ni opravljivcev. Dogovorimo se , da bomo šli v petek na tekmo HDD-ja. Mudi se mi domov, a brez par kep ne gre. Ko imam hrbet zasnežen bolj kot smučišče v Kranjski Gori se zavem, da moram domov. Tokrat na avtobusu ni gneče. Moj nos je rdeč. Čakaj, to ni moj nos. Prisežem, še pred letom je bil pol manjši. Zavzdihnem in zaprem oči. Noge me bolijo od teka. Tudi one niso več take, kot pred letom. Pa saj je vseeno. Kdo pa pravi, da moram biti Miss Slovenije? Ko prispem domov vržem torbo na posteljo in odidem v kuhinjo. Odprem omaro in vzamem čokolado ter se z njo vsedem na kavč. Naloge imam čez glavo, ampak saj bo počakala, kajne? Gledam oddajo Awkward in se smejem. To ni tisti smeh pri katerem te bolijo trebušne mišice, ampak ta ko se bolj sam pri sebi hahljaš. Po ''počitku'' se vsedem za mizo in odprem zvezek. Glava mi kar sama od sebe pade nanj. Od kdaj je moja glava tako težka in utrujena? Nakracam nekaj, kar se mi zdi še kar prav. Saj potrudila sem se. No ja.. Čas hitro mine in kar naenkrat je ura sedem. Spet jem. Nalednja destinacija? Tuš. Naslonjena na ploščice pustim da voda v curkih teče po meni. S potrpežljenjem zvišujem temperaturo, dokler ne pridem do najvišje, kar je na žalost hitro. Ko še komaj čutim svoje noge zaprem vodo in se odpravim v mojo sobo. Prižgem računalnik in se vpišem na Facebook. Čas bi že bil, da zamenjam profilno slikco. Slikam se. Neuspešno. Zgledam kot retardiran konj. Odprem še Twitter in napišem tweet ali dva in že je ura deset. Ugasnem računalnik in se vležem v posteljo. Gledam v strop. Včasih sem zaspala v trenutku, ko sem se vlegla v posteljo, a zdaj ni več tako. Razmišljam, med drugim tudi o fantu. Fantu, ki mi je že dolgo všeč, a družabna kot sem, mu tega ne znam pokazat.To ni moje življenje. Moje življenje je bilo enostavno ter obdano z barvicami in pobarvankami. Vseeno mi je bilo,kako so me starši obleki ali če se nisem stuširala vsak dan. Moje življenje je bilo živo in zabavno in družabno, a zdaj se mi zdi kot da mi polzi med prsti. Kot da živimo samo še za internet in mnenja drugih. Kovter si prevlečem čez oči in se zatopim v svet, ki je veliko boljši od resničnega...