Color band
→ 6. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
NaomiCoop - Zasanjana
Moj lajf – Zasanjana

Nebo je bilo jasno, brez oblačka. Jesen je bila mrzla a kljub temu sveža. Skoraj si lahko vonjal snežinke, ki so se razvijale visoko nad oblaki, čakajoče, da nas obiščejo. Luna je bila osvetljena, kot še nikoli. Krajec je bil izrazit.

         Mislite, da je na luni res tako lepo kot je videti? Ste kdaj videli oblačilo v izložbi, ki vam je jemalo dih. Potem ste stopili v trgovino in nikjer niste opazili tega izdelka. Stopili ste do prodajalke, ki vas je popeljala do kotička, kjer se je kos oblačila skrival. In bilo je smešno, saj ni bil videti, kot v izložbi. Ni izstopal ven in ni pritegnil pozornosti; sploh ni bil videti čudovit brez dodatkov. Zagotovo je tako na luni. Saj je vendarle sestavljena iz kraterjev! Kdo si sploh želi na luno?

In zopet je bila zapolnjena tretjina strani Zalinega dnevnika. Sedela je na balkonu, odeja pa ji je pokrivala noge. ''Da ne boš zmrznila, zunaj je komaj nekaj stopinj nad ničlo!'' je zaklicala Aurora preko okna. ''Nič mi ne manjka,'' je odvrnila v odziv. To je bila laž. Zadnje čase se je Zala veliko lagala. Pa je bila ona edina, ki ni govorila resnice? Vse te pogoste fraze: v redu sem, nič mi ne manjka, prebolela sem ga… Vse te fraze so laži, seveda majhne. Vendar, kaj bodo majhne laži proti veliki grdi resnici?
Ampak kaj bi lahko manjkali tej šestnajstletni dijakinji? Živi v prelepem stanovanju v središču mesta in obiskuje šolo, kjer ima veliko prijateljev. Ni čudakinja, popularna pa zopet ne.
         Počitnice so s iztekale in ceste so postale zakrite s pisanimi barvami listov, ki so pravkar odpadali od dreves. Vse te čudovite barve so se zlivale na sivi cesti, ki je vodila do šole. Nadela si je plašč in se odpravila do šole. Preživela je še en običajen dan.
         Dnevi so minevali in kmalu je napočil december. Novoletne luči so sijale v temni noči medtem, ko so se ljudje sprehajali mimo. Drsališče je bilo postavljeno na sredini velikega parka. Vsak dan bliže novemu letu, so snežinke pogosteje naletavale proti zemlji. Zadnje dni so povzročile velike zastoje na cestah in verižno trčenje na avtocesti.
         Bil je 22. December. Snežni meteži so se ustavili a temperatura je še vedno ostaja pod ničlo. Tistega dne si je Zala, kot vsak dan v šolo nesla kozarec kapučina. Pešačila je dobrih petnajst minut in ob tem mrmrala svoje najljubše pesmi. Hodila je sama, saj je Aurora, kot vsako jutro izginila že ob sedmih. Bolj se je bližala šoli, bolj je pospeševala svoje korake. Mrzlica je bila neizprosna in njeni prsti so otrpnili. Komajda je v rokah še zadrževala svoj kapučino, ko se je zavedala, da ni vreden vsega mučenja, ki ga prinaša. Še svežega je odvrgla v koš in roke položila v žepe. Brado je skrila pod šal in zadnje korake upočasnila, saj je za vogalom že zagledala šolo. Prehodila je zasnežen park in hitro smuknila v šolo. Odpravila se je do svoje omarice ter preverila urnik. ''Danes med malico. Kavarna. Se vidiva,'' ji je na uho zašepetala Lena, ki se je pravkar prikradla izza vogala. ''Seveda, ampak pred tem morava pretrpeti še dve uri športne vzgoje,'' se je namrdnila Zala ter odkorakala do slačilnice.
         ''Torej tisti tip je bil totalno odbit. Moram ti povedati kaj se je zgodilo med vikendom. Ampak seveda ne tukaj,'' je na široko razlagala Aurora, ''morda kdo vleče na ušesa.'' Pogled je namenila proti Zali in se zlobno nasmejala. ''Kot da me zanima!'' je izdavila Zala in se napotila do Lene. ''Pa sem mislila, da sta vidve prijateljici,'' je rekla Lena. ''Seveda sva vendar ne v šoli. Tukaj bi ji lahko uničilo sloves ali nekaj takšnega,'' je govorila Zala, kot, da je ne bi ganilo. ''Si slišala, da si telovadnico delimo s tretjimi letniki?'' ''Juhej, ker sem v športu res tako dobra kajne?'' je zavzdihnila Zala in se odpravila na igrišče. Lena je zaostajala za njo, zato je zopet hodila sama. Ubadala se je z zapestnicami, ki so njene roke naredile malce bolj žive.
V trenutku, ko ni bila pozorna se je zaletela v nekoga. Preveč se je ubadala s tem ali bo pozna, zato temu ni posvečala pozornosti. Hitro je smuknila skozi pregrado so svojega razreda. ''Oprostite, da sem pozna,'' se je opravičila in postavila v vrsto. ''Si sploh videla v koga si se zaletela?'' jo je vprašala Lena ''Kot, da mi je mar. Že tako sem bila pozna!'' Lena ji je z mimiko ust oblikovala črke: g, a in l. ''Torej sem se zaletela v njega?'' je razmišljala. Med tem jo je prekinila profesorica: ''Tudi ti Zala!'' Zmedeno se je obračala na vse strani saj ni vedela, kaj mora storiti. ''Ah sestrica pridi že, ne bomo čakale velo večnost. Prej ko pridemo, dalj bo tajalo!'' Aurora jo je povlekla za roko in še z nekaj drugimi sošolkami so se znašle na srednji tretjini igrišča. Med športno dijakov iz tretjega letnika. Aurora je že na začetku pokazala njen značaj, Katarina ji je sledila. Ostalim puncam res ni bilo mar kje so preživele športno, Zala pa je bila zmedena. Ni vedela kam naj pogleda, v tistem trenutku, bi ji Lena prišla res prav. ''Kaj še čakate dekleta! Danes igramo odbojko in ne verjamem, da bomo sploh kaj igrali če se boste obirale toliko,'' je zaklical profesor skozi igrišče in dekleta so se brž priključile dijakom, ki so se že intenzivno ogrevali. Zala je na skrivaj opazovala njegove gibe. Vsaka njegova poteza na obrazu se je zdela tako čudovita. Nič mu ni manjkalo, kot bi bil bog ali nekaj takšnega. Vse je bilo seveda v njenih mislih. Nekajkrat se je ozrl nazaj in občutek je imela, da jo je vsakič pogledal; vendar je bilo vse le plod njene domišljije.
Po ogrevanju so sestavili ekipi. Sestri sta bili ločeni; verjetno je bilo tako bolje. Odkar je mlajša stopila na igrišče ni spregovorila besede. Igrala je svojo polomljeno igro in vsi so jo zbadali. Od kdaj je sploh sovražila šport? Trenirala je odbojko in sedaj je na enkrat kar najslabša? Morda pa se je njena vera razblinila. Včasih je veljala za najboljšo sošolko sčasoma pa se je vse to sprevrglo v najbolj vzorno dijakinjo. V drugem letniku se je res spremenila. Poškodba je terjala svoje. Premestili so jo iz športnega oddelka in postala je še ena ''splošnjakinja'' več. Vsak dan je iz sebe spravila manj besed, skoraj nič, razen, ko je bilo to res potrebno. Ni veljala za čudakinjo, vendar je bila drugačna Zala, kot so jo je nekoč svet poznal. V družbi Lene je bila še vedno nora najstnica obsedena s serijami.
         Njegove oči izražajo modrino oceana, ki te kar vabi, da se potopiš v njegovo gladino. Njegovi gosti lasje se vsakič razmršijo na vetru in njegova hoja ga naredi še bolj popolnega; je Zala nekoč zapisala v svoj dnevnik.
         Enak občutek je dobila pri uri športne vzgoje. Večkrat se mu je nasmehnila a on je niti opazil ni. V odbojki je bila še vedno zanič, zato so jo po desetih minutah odobrili kot zamenjavo. Gal je bil pri tem najbolj glasen in tako se je Zala podala proti blazinam in opazovala svojo vzvišeno sestro, kako odraslo se skuša obnašati. Na nek način je bilo že patetično.

*

''In… Hočem izvedeti vse podrobnosti,'' je rekla Lena,ko je se ji je Zala pridružila v kavarni. Rjavolaska ji je povzela dogodke športne vzgoje in Lena ji je namenila tako-zelo-mi-je-žal pogled. ''On gleda, ampak ne opazi. On gleda, ampak ne vidi,'' je tarnala Lena in skušala tolažit Zalo.
         Dan je minil mirno, neopazno, kot po navadi. Katarina se jim je zopet pridružila pri kosilu, kar je Zalo pošteno motilo. Še preden je vso hrano pogoltnila, se je odpravila do svoje sobe ter vklopila stolp. Predvajala je pesmi Taylor Swift, ki so jo vedno pomirile. Notesnik si je prinesla na posteljo ter prebirala najljubše strani. Ko se je prijavila še na Facebook je takoj prejela sporočilo:

LENA :Pa daj, ne reči mi, da zopet pregleduješ slike od Alexa Pettyfera.
ZALA: Ah Lena enostavno si ne morem pomagati. Tisočkrat bi lahko pogledala film Divjakinja, pa mi še vedno ne bil dolgočasen.
LENA :Ni čudno, da te Gal ne opazi. 
ZALA: Kaj naj bi to pomenilo ?
LENA :To pomeni, da se nehaj skrivati v svojem milnem mehurčku in stopi ven v resničen svet. Zakaj živahnosti pred mano ne moreš pokazati v šoli in pred prijatelji?
Lena je trenutno nedosegljiva.
         To je bila njena znana poteza, še preden bi se lahko med njima sprevrgel prepir je popustila in se odmaknila. Na enkrat Alex Pettyfer več ni bil videti tako sočno, zato je zaprla notesnik in v roke vzela beležko.

Kakšen bi bil svet v milnem mehurčku. Vsak v svoji lupini, pa čeprav bi bila ta krhka; bi se počutili varneje? Zagotovo, saj bi čutili nekakšno obrambo in ta obramba bi nam vlivala kapljice poguma, ki nam ga včasih primanjkuje. In kaj če mehurček poči – si prestrašen ali osvobojen? Čutiš svobodo ali prevladuje strah, ki ti ga svoboda daje?

''Moram izvedeti!'' je zaklicala. V roke je vzela prenosni telefon in natipkala sporočilo:
Lena, čas je da moj milni mehurček poči!

         Sobo si je preuredila in na policah naredila prostor za knjige, ki jih je z veseljem prebirala, filme, ki jih je z užitkom gledala in oblačila, katera že dolgo ni nosila. V posteljo se je odpravila zgodaj in vznemirjeno čakala jutro. Torek se ji je zdel naravnost čudovit, čeprav so gosti oblaki preprečevali soncu, da bi za hip posvetilo nad zemljo. Ko se je vstala iz postelje je bila polna energije; prepolna. Na notesniku je izbrala najljubše pesmi ter jih zapekla na zgoščenko. Oblekla je pisan črtast pulover in dolge črne hlače. Na obrazu je prikrila nepravilnosti in še bolj poudarila naravno lepoto. Iz omare si se je sposodila Aurorine čevlje in na glavo poveznila baretko. S skodelico kapučina je z nasmehom na obrazu korakala proti šoli. ''Torej operacija počiti milni mehurček deluje?'' jo je vprašala Lena, ko sta se srečali. ''Pa še kako,'' je odvrnila in obema se je prikradel nasmeh na obrazu. Ko sta vstopili v šolo sta v kotu zagledali Auroro, Katarino in še nekaj prijateljev iz tretjega letnika. Lena je z očmi namignila proti njim, Zali pa se je zdela to enkratna priložnost, da spozna nekaj dijakov. Za nekatere sploh vedla ni, da obstajajo. ''Zdravo sestrica,'' je rekla Zala, ko se je pridružila klapi, ''upam, da nisi preveč jezna, vendar sem rekla mami, da bi bili za vikend raje sami. Saj veš, da se strinjam z vso družinsko stvarjo za božič, ampak morava izkoristit priliko!'' ''Kdo si ti in kaj si naredila z mojo sestro?'' je vprašala Aurora in Zalo predstavila prijateljem. Kmalu se je pogovoru pridružil tudi Gal. ''Torej ta zanič odbojkašica je tvoja sestra?''je začel. ''Bomo videli, kdo je zanič pri naslednji tekmi. Zadnjič sem bila le malo ''off''. Pripravi se na poraz!'' je zaklicala Zala in se lahkotno podla proti učilnici.
         Naslednjih nekaj ur se je res vleklo. Zali se je zdelo 45 minut cela večnost in pouk je ni več mikal. Preskočila je kemijo in se odpravila na biljard s Katarino. ''Zala, si prepričana, da nisi bolna? Ni v tvoji navadi, da si takšna.'' ''Kakšna?'' ''Ah pozabi, raje igrajva.'' Igra je bila napeta, obe sta udarjanje krogel s palico vzeli skrajno resno. A na koncu mora vedno nekdo zmagati. ''Pa sem te le premagala,'' je izdahnila Katarina, ''bilo je težje kot sem pričakovala.'' ''Nisem lahka tekmica kaj?'' se je nasmehnil Zala. Katarina ji je namenila drugič-te-bom-premagala-na-boljši-način pogled.
         Dan je minil precej mirno in bil je zaključek pouka, ko se je Zala poslavljala od Lene: ''Torej se vidiva jutri pri malici? Prvi dve uri imam umetnostno drsanje.'' ''Mislila sem, da bi se jutri dobila z Auroro, saj veš operacija Gal.'' ''Oh,'' je vzdihnila Lena in se ji skrivnostno nasmehnila. Zala je iz omarice zgrabila še pleten pulover in si ga zataknila za torbo. Po poti se je ustavila še pri profesorici za angleščino. Plaho je potrkala, a nihče se ni odzval. Nekaj časa je še strmela v rdeča vrata nato pa se je po stopnicah odpravila v spodnje nadstropje. Sredi množice je obstala in opazovala ljudi, kako so hiteli mimo nje. Vsem se je nekam mudilo, niso si vzeli časa, da bi zadihali in se razgledali okoli. Seveda pa je bila tudi izjema. Njegova hoja je bila počasna, skoraj da filmska, a ne preveč. Obraz je izražal samozavest oči pa so počasi begale iz ene strani v drugo. Vsake toliko časa je v žep segel po telefon in odtipkal kratko sms sporočilo. Nato se je pomešal med množico in tiho izginil.
Tako je bilo vsak dan – Zala je čutila dolžnost, da v njegovo rutino vključi še sebe.

*

Dolgo časa je strmela v prazno zasebno sporočilo. Toliko bi rada povedala, a vseeno ne izrazila preveč besed. Želela je, da bi videl svet iz njene perspektive, a še vedno živel v svojem. Želela si je le kanček njegove pozornosti.

*

''Boš že spravila žogo čez mrežo, nimamo cel dan časa!'' je zaklicala Katarina čez igrišče. Zala je v trenutku stresla z glavo in se odločila, da se kanček pozornosti prične tisti trenutek. Žogo je vrgla visoko v zrak in jo v skoku z vso močjo podala čez mrežo. Žoga je zadela Katarinino glavo nato pa se je odbila na tribune. ''Ni bilo tako slabo, mislim, vsaj čez mrežo sem jo spravila kajne?'' je zlobno dejala Zala. Nekaj fantov se je celo nasmehnilo. Nadaljevala je z izvrstno tehniko in prislužila njeni ekipi zmago. Pri rokovanju je ustavila Gala : ''Torej te je ta neumna odbojkašica premagala?'' ''Hm… Vse je v maščevanju.'' Vse je v maščevanju? Kaj za vraga naj bi to pomenilo, si je mislila Zala.
         Po prhanju je odšla na pijačo s Katarino in Auroro. Skoraj ves pogovor se je vrtel o opravljanju ostalih ljudi. Čeprav je bila Zala v tem še nekako nova, se je hitro privadila. ''Nikoli ne smeš dovoliti, da te drugi spravijo iz tira. Si kar si. Vsak je na svoj način unikaten, nihče ni kopija. Če boš uspešen, se bodo vedno našli ljudje, ki bodo ljubosumni,'' Katarina je imela na svoj način prav.
Zalo je to tako zadelo, da se ni več ozirala na mnenje ostalih. Vsako jutro se je zbujala uro prej in se v šolo odpravila natančno urejena. Pogosto je na sebi nosila zelen plašč, črno torbico na nogah pa je imela škornje. Družbo sta ji delali Katarina in Aurora. ''Kakšne hlače pa nosi Luana? Kot,da bi prišla z Marsa?'' ''Hm, ne bi me čudilo. Ime zagotovo izvira iz tistih krajev,'' je dodala Zala in vse so se nasmejale. Pred poukom so se ustavile še v parku. Sneg je naletaval in vse je bilo zabeljeno. ''Aurora, torej ta teden, zabava pri tebi?'' se je oglasil Gal. ''Am misliš pri nama?'' je dodala Zala, Gal se ji je nasmehnil in Zala je občutila vznemirjenje.

*

Dopisovanje je postalo rutina, kot tudi redno druženje ob sobotah. Zala in Gal; vsi so vedeli najsočnejšo novico. Dekle, ki je postalo popularno in fant, ki se je zaljubil v njo. ''Zakaj je tvoja hoja vedno tako počasna?'' je zanimalo Zalo, ko si je roko grela v njegovem žepu. Gal jo je sprva začudeno pogledal a nato odvrnil: ''Zakaj bi hitel, če se mi nikamor ne mudi?'' Zala ga je zasanjano pogledala in Gal jo je objel prek ramen. Na poti do kina je proti njima prihajala Lena. ''Zdravo Lena, o toliko stvareh se morava pogovoriti, sploh ne vem kam si izginila. Nikjer te več ne vidim,'' je nasmejano dejala Zala, Lena pa je tiho odvrnila, ''Ti si tista, ki je izginila,'' in se podala naprej. Zalo je komentar malo prizadel, vendar je bila vajena še hujšega, zato si tega ni jemala k srcu. V kinu so vrteli Gospodarja Prstanov.

*

''in pa kako sta se bojevala, to je bilo osupljivo..'' je zavzeto govoril Gal. ''Vem, bila sem tam,'' je govorila Zala. Film ji ni bil zares všeč, a če se je Gal zaradi tega počutil bolje, nikomur ni škodilo. To se je nadaljevalo iz dneva v dan. Zabave so postajale dnevno opravilo Galova dnevna rutina pa se je sprevrgla v druženje z Zalo. Aurora se je spremenila v super sestro in Katarina v še eno najboljšo prijateljico. Zala je zavrgla vse od česar je nekoč živela. Filmi se ji niso zdeli več zanimivi, serije so predstavljale neko dolgočasno romantično zgodbo, kavarno so zaprli, na dnevniku pa se je nabiral le še prah.

*

Zunaj je bilo pod ničlo in vonjal si mraz ki je prodiral skozi odprto okno. Zalo je zmrazilo in okno je zaprla. Podala se je nazaj k iskanju obleke. Na glavo je obrnila celo omaro, a še vedno ni našla spodobne obleke, ki bi jo lahko oblekla na zabavo. Odpravila se je v klet in iz škatel izbrskala tisto z napisom: NOT IT. Brskala je po škatli a nikjer ni opazila rumene obleke, ki ji je bila kot ulita. Na dnu škatle je zatipala nekaj trdega. Pravokotno stvar je spravila na površje. Bil je dnevnik. Udobno se je namestila v škatli in začela prebirati strani. ''Milni mehurček, luna, njegove oči…'' Začela se je spominjati preteklih dogodkov. Prelistala je še nekaj strani nazaj. Opazila je slike Alexa in skupine RBD. Počutila se je tako srečno, pa ni vedela zakaj. Iz srca se je nasmejala, kar se zadnje dni ni dogajalo prav pogosto. Dnevnik je vzela v naročje in zapisala:
         Končno imam vse kar sem hotela. Aurora je postala najboljša sestra, Katarina v bistvu ni tako slab človek, ko jo spoznaš in ja, da ne omenjam Črta. Zunaj je zima, temperatura se nikoli ne spusti nad ničlo. Pogrešam kapučine, ki so me vedno greli. Pogrešam svoje stare stvari. Pogrešam RBD in… Leno. Je možno, da pogrešam Leno?
         Dnevnik je pustila na nočni omarici ter se podala do računalnika. Leni je zapisala e-mail :

Nisem izginila, ti se delaš kot da ne obstajam.
Zala


V nekaj pičlih minutah je prejela odgovor:

Vidiš Zala v tem je razlika. Tvoja duša je izginila, ampak telesno si še vedno prisotna. Ne delam se, da ne obstajaš; ti resnično več ne obstajaš. Poglej kaj si postala, si sploh srečna? Je bilo vse vredno, samo da bi te Gal opazil? Mogoče ti ne gledaš na to iz takšnega vidika, a v resnici si izgubila veliko več kot pridobila. In če se slučajno kdaj zopet Zala naseli v tvojem telesu, mi sporoči, ker bi jo res rada zopet videla.
P.S. los suenos se hacen realidad, pero antes tienes que confar en tu misma! Nunca dejen de sonar!


         Zadnji stavek ji je zavzel dih. Na youtubu je zavrtela svojo nekoč najljubšo pesem. Poslušala je besedilo in v glavi se ji je zavrtel film. Vse se ji je obrnilo in začela je dojemati kaj je postala. Zaprla je oči in film jo je popeljal v sanje. Sanjala je o deželi za mavrico, kjer skrbi ne obstajajo. Kjer je prijateljstvo temelji na zaupanju in razmerja temeljijo na iskrenosti. Kjer iz neba padajo rože in kjer te obdaja le narava.
''Sestrica draga, čez deset minut gremo!'' je zaklicala Aurora izza kuhinje. Zala je odprla oči in videla svet pred mavrico. Zazrla se je skozi okno in vse kar je videla, so bile betonirane ceste, nakupovalni centri in avti. ''Pa pohiti malo mudi se nam'' je že skoraj jezno dejala sestra. Nase je poveznila rdečo obleko, ki jo je nekoč že nosila. Nanesla je ličila ter se podala v avto s prijatelji.

*

         Vzdušje je bilo fenomenalno in glasba je bila odlična. Tema so bila evropska mesta in na sredi telovadnice je stala ogromna jelka. Zala je kmalu pozabila na skrbi ter se prepustila plesu in glasbi. ''Si za kratek oddih?'' je po dobri uri vprašal Gal. Prikimala sem in odpravila sva se do mize. ''Si si kdaj predstavljal svet za mavrico, kjer skrbi ne obstajajo?'' ''Oprosti, kaj si rekla?'' je zmedeno vprašal Gal. ''Saj veš, ko so vsi srečni in prijateljstva temeljijo..'' ni ji pustil dokončati, ''si ti že kaj spila danes? Ne deluješ mi normalno. Pridi greva plesat.'' Nekaj časa je še stremel Zalo : ''Prideš?'' ''Ti kar pojdi, pridem za tabo.''
''Ne deluješ mi normalno, ne deluješ mi normalno…'' si je ponavljala. Bili sta dve možnosti: ideja o svetu za mavrico je popolnoma otročja ali pa je le ostali niso razumeli. Skozi vrata je videla vstopiti Leno, počasi se ji je približala a ta ji je takoj dala vedeti; da ni dobrodošla: ''Kaj si misliš o svetu za mavrico?'' ''Misliš, tam kjer skrbi ne obstajajo in ljudje niso zahrbtni in lažnivi. Mislim, da ti nikoli ne bi spadala v tisti svet. Oh oprosti, pozabila sem že. Ti ne rabiš kraja za mavrico, ker je tvoje življenje popolno, '' in že je izginila za zavesami.
         Torej je bilo res. Mimo je prišla Katarina : ''Izvoli sok, sem slišala, da si žejna'' ''Oh ne hvala,'' je odvrnila Zala. ''Veš v resnici ni res sok. Slišala sem, da si začela trositi neumnosti o svetu za mavrico pa sem mislila, da te bo alkohol malce streznil. Poleg tega pa sem slišala, da bo danes super noč. Se vidiva.'' Zalo je zajelo brezupje in pešačila je domov.

*

         V joku obupa je vrtela glasbe Taylor. Svojo težo je prenesla na stol, se pokrila v odejo in srkala njen najljubši kapučino – Milkin kapučino. Prebrskala je po peresnici in iz nje izvlekla veliko pernato pisalo. Besede so se kar padale na list, poznali pa so se tudi sledovi solz.

*

         V ponedeljek se je prebudila v belo a jasno jutro. V šolo se je odpravila že pred poukom, saj je res morala govoriti s profesorico angleščine. Na poti do šole pa je v parku zagledala Gala. Osamljen je sedel na klopci in ni bilo možnosti, da bi se mu lahko izognila. Zbrala je pogum in stopila do njega. ''Hoj lepotička. Se kaj bolje počutiš?'' je vprašal Gal in jo objel prek ramen. ''Am ja seveda, ti glavoboli mi res niso naklonjeni,'' se je izmikala Zala in odmaknila njegove roke. ''Torej am….,'' je začela, ''ko boš imel čas preberi tole.'' V žep mu je potisnila pismo in izginila v gimnazijo.

*

         ''Seveda, vedno sem vedela, da boš šla z nami. Zato sem te tudi že prijavila. Navsezadnje je tako najbolje. Imaš vse podatke?'' ''Vse mi je znano,'' je odvrnila Zala. Nasmehnila se je ter se podala proti stanovanju. Začela je pakirati. Ponedeljkov večer je bil hladen in sneženi meteži so bili še hujši. Zala je kovčke povlekla iz avtomobila ter odšla do kavarne na letališču. Že na daleč je opazila Leno a ni bila presenečena; vsaj ona ne. ''Kaj za vraga ti delaš tukaj?'' jo je napadla Lena. ''Z vami odhajam na dijaško izmenjavo, saj nisem bila edina izbrana,'' se je branila Zala. ''In ni ti mogoče prišlo na misel, da bi mi povedala?'' ''Nekako sem se odločila v zadnjem trenutku.'' ''In vsi tvoji prijatelji…?'' je začudeno vprašala Lena. ''Naj ti povem le to, da sem zopet izoblikovala milni mehurček.'' Lena jo je pogledala z začudenim izrazom in dejala: ''Torej bi bilo preveč nezaslišano, če bi te vprašala, če bi si v Melbournu delili sobo?'' Zala je zacvilila na ves glas in trikrat poskočila : ''Bi bilo preveč nezaslišano, če bi te objela?'' Pozabila je že kako dobro je imeti pravo prijateljico.
''Potniki za let OC325 vkrcajte se na letalo,'' se je zaslišalo na zvočniku.

*

Gal je omahoval. Naposled je le iz dišeče zelene kuverte povlekel pismo. Črke so bile izoblikovane natančno in pismo je imelo popolno obliko. Po navdušenju se je podal na njegovo vsebino:
'' Če bi te vprašala kdo sem, ti verjetno ne bi bilo težko odgovoriti. Če bi te vprašala kdo sem bila, ne bi vedel o čem govorim. In v tem je težava, ti si spoznal kaj sem postala, ne veš pa kaj sem včasih oboževala. Ne veš kaj mi je resnico pri srcu in po čem hrepenim.
         Ko sem te vprašala kaj si misliš o deželi za mavrico, si odgovoril hladno. Ti nikoli ne sanjaš o boljšem življenju? Verjetno ne, saj misliš, da imaš vse kar si želiš. Ampak, če se poglobiš v nekaj kar res verjameš oziroma sanjaš, boš videl vse skupaj malo drugače.
         Naj ti povem, da zagotovo ne veš kdo sem. Si vedel, da si želim postati pisateljica ali pa živeti v Ameriki. Si vedel, da ljubim angleščino in poslušam Taylor Swift? Ne, in veš zakaj? Ker me v resnici sploh ne poznaš. Ti me poznaš v luči v kateri sem jaz želela, da me vidiš; ampak ti si spoznal drugo Zalo in ne tisto, katera sem vedno bila. Si moje popolno nasprotje in jaz za vraga nisem tista, ki si jo želiš. Ampak ljubezen do tebe me je pripravila, da se spremenim. Spremenim v nekaj kar nikoli nisem želela, da sem. Torej boš laže sprejel dejstvo, da se odpravljam v Avstralijo. Tvoja Zala se ne bo nikoli več vrnila, nazaj bo prišla stara, katere še pogledal nisi in vse se bo vrnilo stara pota; tako kot je bilo včasih. Saj si rekel, vse je v maščevanju kajne?


*

''Pripravljena na nove dogodivščine?'' je zaklicala Zala brž, ko se je letalo pognalo v zrak. Lena je začela prepevati nujno pesem: Forever Young. Med mrmranjem je Zala prejela sporočilo. ''Kaj za vraga? Nisi ugasnila mobitela? Nočem, da zaradi tebe strmoglavimo,'' je pričela nakladati Lena, ko jo je Zala prekinila, ''Od Gala je.'' Lena je iz Zalinih rok začudeno izvlekla telefon in prebrala : ''Ni vse v maščevanju, vsaj najina ljubezen ne. Pravzaprav si predstavljam svet za mavrico in milni mehurček v katerem bi obstajala le jaz in ti. Ljubim te '' Nekaj sekund sta obe le strmeli druga v drugo nato je Lena dodala: ''Veš kaj je dobra stvar? Da se že čez dva mesca vrneva.'' Na obraz se jima je prikradel nasmeh in začeli sta delati načrte o povratku nazaj.

*

Vreme se je umirilo in nebo se je zjasnilo. Gal je opazoval zvezde in mislil o Zalinih besedah. V roki je stiskal njeno pismo. Na kar je zazvonil telefon. Glavo je sunkovito uzrl proti telefonu, a ko je videl, da sporočilo ni od Zale, se mu ostalo ni zdelo več pomembno. Počasi je izgubljal upanje in sedel pred televizijo. Poročevalka je govorila: '' Po najnovejših informacijah smo prejeli grozno novico. Strmoglavil let OC325 za Avstralijo, v katerem naj bilo tudi deset dijakov gimnazije Nova Gorica. Vzroka še ne vejo, kriminalisti sumijo na bombo.'' Gal je buljil v zaslon in iz ust ni spravil niti glasu.
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band
Slovenščina Biotehnologija Osnovne šole Počitnice in prosti dnevi (OŠ) Srednje šole Fakultete

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ne, želim izvedeti več o uporabi piškotkov