6. LiT natečaj - Živa Grah
Živa Grah - Naše življenje
Moj esej govori o vsem in o ničemer, o vsakem in o nobenem. Skratka tisti ''brain storm'', ki se mi je prikradel v misli, ko sem videla natečaj. Želim vam prijetno branje, sploh bodite pozorni na komentarje.
Naše življenje
Moje življenje, tvoje življenje, naše življenje, skupno življenje, samostojno življenj in tako naprej.. Nešteto mnogokrat (bi se reklo v matematičnem jeziku) smo kot najstniki, zreli ali nezreli (vsak ve zase) slišali, da je življenje težko, kruto, neusmiljeno po drugi strani pa spet, da je lepo in prilagodljivo. Verjetno je vsebina okrasnih pridevkov k samostalniku ''življenje'' bila odvisna od počutja naših sogovorcev (staršev) oz. od njihovih izkušenj, ki pa so jih skozi življenje res nabrali (in ne, tu ne bo nikakršnega ironičnega komentarja :P). Vendar pa kolikokrat smo jih resnično poslušali in jim verjeli na vsebino izpljuvanih ostrih besed. In, ker smo kot najstniki (ki smo to še danes, samo malo starejši) verjeli, da nam ne morejo nič, smo se branili s svojim bogatim in kajpada prostaškim besednim zakladom. In s tolikokrat slišano frazo: ''moj lajf, moje odločitve!'' ali pa ''ko bom 18, se bom odselil!''..Pa četudi smo mogoče sebi verjeli v resničnost svojih najstniških izjav, nam sigurno niso starši, saj so edino oni vsebovali zmerno količino hormonv inp. (v medicinsko stroko se ne bomo podajali ;))
V življenju je pač tako, da moraš biti hvaležen za vsako stvar (ja, tudi za iphona, ki nam ga kupi mami). Ker pač živimo v svetu materializma, želimo nove pametne telefone, avtomobile, računalnike, pa bi lahko rekli, da se brez tega skoraj ne da živeti. Osebno se strinjam, saj živimo v taki dobi, da je brez tehnologije skoraj nemogoče komunicirati. Pa, da se ne bomo preveč oddaljili od bistva. Želim povedati, da vedno večkrat slišim, da ljudje nimajo kruha, s katerim bi nahranili svoje otroke, nimajo tiste življenjske iskrice s katero bi se z nasmehom na ustih podali v dan in ga zajemali s polno žlico. Žlica je, samo na žalost prazna. Mislim, da vsi tisti, ki živijo v pomanjkanju (in ne, ne govorim o prebivalcih Afrike, ampak mogoče celo o tvojem sosedu, sošolcu) ne mislijo o novem telefonu ali o novih kavbojkah. Želijo si samo dostojnega življenja. Večina najstnikov se realnega stanja življenja sploh ne zaveda. Po eni strani je prav tako, po drugi spet ne. Koliko je takih, ki so v srednjih letih, pa še vedno ne vedo, kaj s svojim življenjem. No osebno sem se morala kajkmalu sprijazniti z dejstvom, da sem 17 in noseča ( in ja, vem kam merite), in potem še z dejstvom, da sem gimnazijka sredi šolanja, in potem smo že pri menjanju posranih plenic itd.. Point je, da hočeš ali nočeš, slej ko prej se je treba z življenjem (ali kot pravite ''lajfom'') spoprijeti. Začeti uporabljati s svojo glavo. Začeti služiti svoj denar. Najpomembnejše pa je, da ne zanemarimo tistega notranjega glasu, ki nas opozarja, da so tam zunaj, v tistem krutem svetu (o katerem so nam razlagali starši) ljudje, ki resnično potrebujejo našo pomoč. Večina vas odgovori (pa bolj za svoj duševni mir), da tudi vi sami niste sposobni (denarno, časovno) pomagati. Osebno sem še vedno mišljenja, da ni treba pomagati z denarjem (ker ga itak vsem nam primankuje). Pomagamo lahko osrečiti dan že prodajalki (ki nam dela narezek) z lepo besedo in toplim nasmehom (konec koncev je ona ena tistih, ki so odgovorni, da nam bo sploh uspela božična večerja). Nekega dne oz. bolj jutra (saj veste, tisti skurjeni afteryi :P) mi je prijatelj dejal, da največ na svetu veljajo moralni ljudje z lepimi in pravimi načeli. Zato ne pozabite (sploh v teh prazničnih časih), da ljudi ne osrečijo darila, ampak občutek, da je le nekdo tam za njih, oseba, na katero se lahko zanesejo in mu zaupajo. Oseba, ki jim v teh brezupnih časih daje občutek varnosti.
Moje življenje, tvoje življenje, naše življenje, skupno življenje, samostojno življenj in tako naprej.. Nešteto mnogokrat (bi se reklo v matematičnem jeziku) smo kot najstniki, zreli ali nezreli (vsak ve zase) slišali, da je življenje težko, kruto, neusmiljeno po drugi strani pa spet, da je lepo in prilagodljivo. Verjetno je vsebina okrasnih pridevkov k samostalniku ''življenje'' bila odvisna od počutja naših sogovorcev (staršev) oz. od njihovih izkušenj, ki pa so jih skozi življenje res nabrali (in ne, tu ne bo nikakršnega ironičnega komentarja :P). Vendar pa kolikokrat smo jih resnično poslušali in jim verjeli na vsebino izpljuvanih ostrih besed. In, ker smo kot najstniki (ki smo to še danes, samo malo starejši) verjeli, da nam ne morejo nič, smo se branili s svojim bogatim in kajpada prostaškim besednim zakladom. In s tolikokrat slišano frazo: ''moj lajf, moje odločitve!'' ali pa ''ko bom 18, se bom odselil!''..Pa četudi smo mogoče sebi verjeli v resničnost svojih najstniških izjav, nam sigurno niso starši, saj so edino oni vsebovali zmerno količino hormonv inp. (v medicinsko stroko se ne bomo podajali ;))
V življenju je pač tako, da moraš biti hvaležen za vsako stvar (ja, tudi za iphona, ki nam ga kupi mami). Ker pač živimo v svetu materializma, želimo nove pametne telefone, avtomobile, računalnike, pa bi lahko rekli, da se brez tega skoraj ne da živeti. Osebno se strinjam, saj živimo v taki dobi, da je brez tehnologije skoraj nemogoče komunicirati. Pa, da se ne bomo preveč oddaljili od bistva. Želim povedati, da vedno večkrat slišim, da ljudje nimajo kruha, s katerim bi nahranili svoje otroke, nimajo tiste življenjske iskrice s katero bi se z nasmehom na ustih podali v dan in ga zajemali s polno žlico. Žlica je, samo na žalost prazna. Mislim, da vsi tisti, ki živijo v pomanjkanju (in ne, ne govorim o prebivalcih Afrike, ampak mogoče celo o tvojem sosedu, sošolcu) ne mislijo o novem telefonu ali o novih kavbojkah. Želijo si samo dostojnega življenja. Večina najstnikov se realnega stanja življenja sploh ne zaveda. Po eni strani je prav tako, po drugi spet ne. Koliko je takih, ki so v srednjih letih, pa še vedno ne vedo, kaj s svojim življenjem. No osebno sem se morala kajkmalu sprijazniti z dejstvom, da sem 17 in noseča ( in ja, vem kam merite), in potem še z dejstvom, da sem gimnazijka sredi šolanja, in potem smo že pri menjanju posranih plenic itd.. Point je, da hočeš ali nočeš, slej ko prej se je treba z življenjem (ali kot pravite ''lajfom'') spoprijeti. Začeti uporabljati s svojo glavo. Začeti služiti svoj denar. Najpomembnejše pa je, da ne zanemarimo tistega notranjega glasu, ki nas opozarja, da so tam zunaj, v tistem krutem svetu (o katerem so nam razlagali starši) ljudje, ki resnično potrebujejo našo pomoč. Večina vas odgovori (pa bolj za svoj duševni mir), da tudi vi sami niste sposobni (denarno, časovno) pomagati. Osebno sem še vedno mišljenja, da ni treba pomagati z denarjem (ker ga itak vsem nam primankuje). Pomagamo lahko osrečiti dan že prodajalki (ki nam dela narezek) z lepo besedo in toplim nasmehom (konec koncev je ona ena tistih, ki so odgovorni, da nam bo sploh uspela božična večerja). Nekega dne oz. bolj jutra (saj veste, tisti skurjeni afteryi :P) mi je prijatelj dejal, da največ na svetu veljajo moralni ljudje z lepimi in pravimi načeli. Zato ne pozabite (sploh v teh prazničnih časih), da ljudi ne osrečijo darila, ampak občutek, da je le nekdo tam za njih, oseba, na katero se lahko zanesejo in mu zaupajo. Oseba, ki jim v teh brezupnih časih daje občutek varnosti.