Color band
→ 8. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
Eva Julija - Pa bodi mlad, če si lahko
Biti mlad. Biti adolescent. Biti najstnik. Čisto vsak bi se verjetno vrnil v to čudovito fazo našega življenja, ki verjetno vsem mine še prehitro. Pa vendar ni tako lahko kot se sliši. Sploh danes, v našem svetu, ki je prehiter tudi za nas, mlade. Nihče nam ni povedel kako in zakaj. Nihče nam ni dal priročnika. V gimnaziji sem se naučila, da virusov ne moremo ustaviti s tabletami, še vedno pa ne vem kako mirno prepluti skozi ta razburkan ocean mladosti. Veš ti?

Za trenutek bom dala ta svoj nor svet na pavzo in vam povedala kako je. Kako zelo noro je dandanes biti mlad. Trenutno sedim za računalnikom in čakam, da mi bo fant ki mi je všeč, končno odpisal na sporočilo. Čakam, da mi bo kdo všečkal kakšno sliko. Čakam, da dobim kakšen snep. Čakam, da kdo objavi kaj novega na Facebook, na Twitter ali na Instagram. Čakam, da se bo kaj zgodilo tako kot to počne na tisoče ostalih najstnikov. Ker to pač počnemo. Čakamo.

Velikokrat mi mama in oče pripovedujeta o tem kako sta se spoznala. Vedno z navdušenjem in vnemo razlagata kako je moral moj oče prehoditi celo mesto, da je končno spet videl mamo in kako jo je prvič na neki zabavi povabil na ples. In ko poslušam vse to, se mi zdi kot da berem pravljico za lahko noč. Tisto pravljico v kateri si neizmerno želiš nastopati in upaš, da bi se to lahko zgodilo tudi tebi. Mama in oče sta se spoznala pred petindvajsetimi leti. Takrat so očitno še poznali pravljice.

Jaz sem svojega (bivšega) fanta spoznala preko Facebooka. Všečkal ( po naše lajkal ) mi je nekaj sliki, potem pa sva najin pogovor nadaljevala ( logično ) na Facebook-u. Naj povem, da sva ves čas hodila na isto šolo in se srečevala čisto vsak dan, pa sva se kljub temu spoznala virtualno. Virtualno sva se tudi razšla. To, je moja pravljica. Virtualna.

Poleg fantov, zabave in vsega prepovedanega kar mi trenutno roji po glavi, hodim še v šolo. V gimnazijo. Najboljša in hkrati najslabša odločitev za katero sem se morala odločiti pri petnajstih. Danes sem stara osemnajst let in hodim v zadnji letnik gimnazije. Ne morem reči, da me v štirih letih niso naučili čisto nič koristnega. Vsekakor pa lahko trdim, da so nas naučili premalo stvari pomembnih za življenje. Vsako leto eno in isto dolgočasno predavanje o seksu in vsako leto naštevanje groznih stranskih učinkov drog in alkohola. Seks in nasploh spolnost, je za nas gimnazijce prepovedana. Predstavijo nam jo kot nekaj strašnega in nekaj, kar nas ne bo slej kot prej doletelo. Tudi alkohol in cigarete kljub vsem opozorilom poskusimo čisto vsi. In če se pri petnajstih lahko odločimo kaj bomo delali naslednja štiri leta našega življenja, se lahko odločimo tudi ali bomo te stvari vzeli za dobre ali slabe. Vem, da se nekateri odločijo za napačne poti in jih je potrebno usmeriti na tiste prave. Vseeno pa nam nobeno gimnazijsko ali nasploh srednješolsko predavanje o stvareh, ki so za nas škodljive, ne bo spremenilo našega mišljenja. Saj veste: ko si mlad imaš vedno prav. Tudi takrat, ko nimaš. Edina naloga vas, odraslih je, da nam stojite ob strani in da ste vedno z nami. Nam pa pustite, da sami presodimo kaj je prav in kaj ne. In verjemite dragi zaskrbljeni starši najstnikov: če boste izpolnili ta pogoj, bomo vedno izbirali pametno.

Mladi se velikokrat bojimo tvegati. Omejeni smo s toliko rečmi, na nas pa sloni tudi ves pritisk medijev in že prej omenjenega pošastnega virtualnega sveta. Danes mora biti mlad človek ustvarjen po merilih. Čeprav je še vedno znano, da je lepota relativna stvar, imamo danes že kar dodobra postavljena merila. Vemo kakšna dekleta danes veljajo za lepotice in tudi merila za fante so že jasno začrtana. Poznamo pa tudi odstotek najstnikov, ki zaradi vseh teh meril trpijo za anoreksijo, bulimijo, depresijo in so nagnjeni k samomorom. Žalostno kaj?

Če potegnem črto je biti mlad res noro. In vedno bolj noro bo za vse prihodnje generacije, ki jih čaka to najlepše obdobje naših življenj. Verjetno se bo tisto najboljše začelo z dokončanim faksom, kjer bom dobila diplomo s katero bom lahko sedela doma in upala na boljši jutri. Ja, prav imate. Res je čudovito biti mlad. Žal pa mi je, da se je moja mladost končala tako zelo hitro.

Verjetno se nimam pravice pritoževati, kajne? Ja. Odrasli resnično ne razumete.
Mnenja uporabnikov:
→ Mnenja lahko objavijo le prijavljeni uporabniki. Če pa še nimaš računa, si ga lahko ustvariš tukaj.
Ta vsebina še nima mnenj.
Color band
Latinščina Nemščina Dijaški domovi Predmeti na poklicni maturi

Dijaski.net - Obvestilo uporabnikom

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ne, želim izvedeti več o uporabi piškotkov