8. LiT natečaj - Hana Bujanović Kokot

Po temačni ulici počasi stopam,
v temi skrito, tiho jokam.
Srce ušlo je nadzoru,
ušlo je svojemu tesnemu zaporu.
Pred pogledi se skrivam,
si obraz objokan zakrivam.
Solza po licu mi teče,
in spet, pred menoj je obraz, ki mi reče:
"Ničvrednica mala,
ne boš se ti z mano igrala."
Padem po tleh, ko roka zamahne,
čeprav nisem jaz tista, ki pod udarcem omahne.
Izdam se, zakričim
in že čez ulico bežim.
Strah me je, kam naj grem?
Kam naj pred njim se skrijem?
Ne vem.