8. LiT natečaj - Hana Munih
Hana Munih - Mladi igramo igro življenja
Življenje je le navidezno sestavljeno iz obdobij, ki si sledijo. Narava nas uvršča mednje, a naša srca lahko vedno pripadajo le enemu - mladosti.
Iz otroških sanj, polnih pravljičnih junakov, ki so dobri in slabi, se na našem življenjskem odru znajdejo novi liki, ki so nam popolnoma neznani. Vstopamo v svet realnega človeka, ki izvira iz protislovnega boja idej. Spoznavamo odprtost sveta, njegovo neomejenost, ki nam ponujajo neskončno možnosti. Človekova resnica je skrita v njegovih kontrastih, razdvojenosti. Prizori v mladosti naglo menjajo dejanja in prehajajo iz napetosti v sprostitev. Bolj kot se odpremo raznolikosti, hitreje ter lažje razumemo druge in prikrite strani človeštva. Bistvo spoznavanja pa je poglabljanje misli o osebi in našem razvoju, ki hrepeni po vzponih. Mladost zavrača lenobno preživljanje časa ob vsakdanjih opravilih in si želi igre.
Zavedamo se, da pričenjamo pomembno življenjsko pot, ki nas lahko pripelje zelo daleč. Cilje si moramo zastavljati visoko in si jih želeti doseči s trdnim ter poštenim trudom. Življenje nam ne daje neomejenega časa za premislek in obžalovanje, zato moramo našo življenjsko zgodbo pisati vsak dan. Na koncu, če sploh obstaja, bi imel vsak izmed nas polno knjigo spoznanj.
Ampak ali je sploh mogoče življenje zapisati kot razburljivo zgodbo? Na primer kot roman? Ne. Potrebovali bi čustva, ki bi zgodbi dodala pridih živega. Brez posameznikovega doživljanja bi bili romani vseh nas zelo podobni, a subjektivno mnenje nas dela edinstvene. Lirski pridih je tisti, ki zagotovo izpopolnjuje goli okvir zgodbe življenja.
Sedaj vemo, da bi bila naša knjiga polna lirskih in epskih prvin, a pravo sintezo objektivnega in subjektivnega predstavlja prav dramatika. Življenje, ki ga živimo, je igra. Vsak ima vlogo, ki jo igra z notranjimi didaskalijami in ne napisanimi. Ali bomo igro zaključili uspešno z aplavzom pa je povsem odvisno od nas.
Začnimo živeti in igrati svojo dramo že mladi. Starši so naši življenjski soigralci, ki ustvarjajo z nami dialog življenja. Občinstvo je vselej pripravljeno prisluhniti naši zgodbi. Vseskozi pa se moramo truditi, da bi teatralnost spreobrnili v komedijo.
Zakaj bi si kdo želel, da je poln zagona, najlepši in mladosten del življenja le velika drama? Kot mladi se moramo truditi, da se otresemo pretresljivosti in žalosti. Spoznati moramo veliko tragičnih dogodkov in jim biti priča, da se lahko ob vsaki naslednji priložnosti odločimo za drugačen razplet. Iskati moramo skupne interese, ki morajo postati vodilo življenja.
Biti, ne biti mlad, to je takšna drama. A kaj, ko je naš življenjski abonma sestavljen tudi iz komedij, tragedij, fars ... Živimo za vse kar nam je ponujeno in bodimo del življenjske igre, ki je večna za vsakogar in se nikoli ne konča.
Iz otroških sanj, polnih pravljičnih junakov, ki so dobri in slabi, se na našem življenjskem odru znajdejo novi liki, ki so nam popolnoma neznani. Vstopamo v svet realnega človeka, ki izvira iz protislovnega boja idej. Spoznavamo odprtost sveta, njegovo neomejenost, ki nam ponujajo neskončno možnosti. Človekova resnica je skrita v njegovih kontrastih, razdvojenosti. Prizori v mladosti naglo menjajo dejanja in prehajajo iz napetosti v sprostitev. Bolj kot se odpremo raznolikosti, hitreje ter lažje razumemo druge in prikrite strani človeštva. Bistvo spoznavanja pa je poglabljanje misli o osebi in našem razvoju, ki hrepeni po vzponih. Mladost zavrača lenobno preživljanje časa ob vsakdanjih opravilih in si želi igre.
Zavedamo se, da pričenjamo pomembno življenjsko pot, ki nas lahko pripelje zelo daleč. Cilje si moramo zastavljati visoko in si jih želeti doseči s trdnim ter poštenim trudom. Življenje nam ne daje neomejenega časa za premislek in obžalovanje, zato moramo našo življenjsko zgodbo pisati vsak dan. Na koncu, če sploh obstaja, bi imel vsak izmed nas polno knjigo spoznanj.
Ampak ali je sploh mogoče življenje zapisati kot razburljivo zgodbo? Na primer kot roman? Ne. Potrebovali bi čustva, ki bi zgodbi dodala pridih živega. Brez posameznikovega doživljanja bi bili romani vseh nas zelo podobni, a subjektivno mnenje nas dela edinstvene. Lirski pridih je tisti, ki zagotovo izpopolnjuje goli okvir zgodbe življenja.
Sedaj vemo, da bi bila naša knjiga polna lirskih in epskih prvin, a pravo sintezo objektivnega in subjektivnega predstavlja prav dramatika. Življenje, ki ga živimo, je igra. Vsak ima vlogo, ki jo igra z notranjimi didaskalijami in ne napisanimi. Ali bomo igro zaključili uspešno z aplavzom pa je povsem odvisno od nas.
Začnimo živeti in igrati svojo dramo že mladi. Starši so naši življenjski soigralci, ki ustvarjajo z nami dialog življenja. Občinstvo je vselej pripravljeno prisluhniti naši zgodbi. Vseskozi pa se moramo truditi, da bi teatralnost spreobrnili v komedijo.
Zakaj bi si kdo želel, da je poln zagona, najlepši in mladosten del življenja le velika drama? Kot mladi se moramo truditi, da se otresemo pretresljivosti in žalosti. Spoznati moramo veliko tragičnih dogodkov in jim biti priča, da se lahko ob vsaki naslednji priložnosti odločimo za drugačen razplet. Iskati moramo skupne interese, ki morajo postati vodilo življenja.
Biti, ne biti mlad, to je takšna drama. A kaj, ko je naš življenjski abonma sestavljen tudi iz komedij, tragedij, fars ... Živimo za vse kar nam je ponujeno in bodimo del življenjske igre, ki je večna za vsakogar in se nikoli ne konča.