8. LiT natečaj - Nika Knez

Temen gozd šumi v viharju,
svetla luna tiho sije,
njena luč na Zemljo lije,
tu stojim na temnem barju.

Mir se čuti v hladnem zraku,
že zamira ptičje petje,
glavo že poveša cvetje,
vse je tiho v sivem mraku.

Kar pozorno, le posluh!
Če začuješ,
prisluškuješ,
slišiš- to je barja duh!

Belo rjuho revež nosi,
ko po barju dneve blodi.
Med vodami plašno hodi,
srebrnino krog raztrosi.



Stare ulice v mestu,
cestna luč svetlobo meče.
Preko hiš se megla vleče,
mestni duh je ujet v arestu.

Rože cvetejo ob poti,
ko tišina vse preveva,
spati vsem ljudem veleva,
vse umiri se v zadnji noti.
Ko posije mesečina,
se kresničke prebudijo,
da mrakobo razsvetlijo.

Spet prekriva jih tišina
in v miru tega kraja
le še mestni duh razgraja.



Knjige niso knjige.
To so oblaki, ki mirno jadrajo po nebu.
To so ptice, so veter, ki piha galebu.
Galebi pač rabijo veter.
Strani so, ki tiho in vendar kričijo,
včasih zgovorne, včasih molčijo.
Tudi ponoči, ko drugi vsi spijo,
listi nebranih knjig šumijo.
Celo izgubljeni odjadrajo v Nijo,
celo zapuščeni gredo v domišljijo.
Tisoče črk in milijarde besed,
ponesejo k sebi nas,
v čisto nov svet.



Vsak je človek zase stražnik,
vedno pazi, vedno gleda,
v glavi vedno večja zmeda,
vsak sopotnik tvoj sovražnik.

V ulicah odmeva hoja,
vsak verjetno nekaj snuje,
proti tebi vse se kuje,
tebe spremlja paranoja.

Veter skozi veje veje,
pa ker ne pusti ti spati,
tebi v obraz se smeje.

Spet na pot greš
nekaj 'skati,
paranoja vse prešteje,
moraš biti, moraš znati,
mraz ledeni se ti smeje.



Modro zelena,
zelenomodra.
Neskončna tišina turkiznega morja.
Moje sŕce v ritmu bije,
skala valove v kaplje razbije.
Modrozelena tišina morjá,
sem grejo bitja brez bitja srca.
Širni valovi in morski tokovi
in mislim in mislim in mislim.
Ta teža neznanska
mi pada na rame,
ko gledam v nebo
in vse morje pritiska name...
Teža nad mano je vsa razprostrena,
pa vendar v meni je modrozelena.



Ura teče.
Čas teče.
Dnevna soba v smrtni tišini.
Vse naokrog poplesavajo spomini.
Šahovsko polje in figure.
Ne zavedam se ure.
Prosojno sedi nasproti mene.
Zamišljeno tuhta, figurico dene.
Črna in bela polja.
Vsa alternativna vesolja.
NESREČA IN OGENJ IN KRIK IN KRIK in krik.
Nihče od naju ne spregovori.
V taki tišini se včasih mi zdi,
da ga v resnici sploh ni.



Danes odhajam, da nekam pač grem.
Kdaj se spet vrnem, še sama ne vem.
Iskati grem nekaj, saj sploh ne vem, kaj,
verjetno še dolgo ne bo me nazaj.



Nekega dne (ali neke noči?)
sem čisto potiho zaprla oči,
da nisem več slišala joka in hrupa in strašne tišine svoje nemoči.
Čas pač, povem ti, ne celi vseh ran,
strahovi in groza ne morejo stran.
Pticam na nebu ni treba ostati,
ni treba strahov v noč šepetati.



Zlata svetloba poletnega dne
me vabi in kliče in boža lase.
Če sem princesa, je tole moj grad,
ne bi ga dala za še tak zaklad.
Če sem brezdomka, je tole moj dom,
nikdar in nikoli ga dala ne bom.