8. LiT natečaj - Tjaša Gajšek
Tjaša Gajšek - Od škampov in rib do nadevane zelenjave, sirov, kruhkov in omlet
Bila je to samozavestna ženska srednjih let, španskih korenin po očetovi strani in mati dveh srednješolskih otrok, kot nam je povedala v uvodni uri. Nosila je majhna očala, ki jih je vedno imela potisnjena na konico nosu, kar jo je naredilo strožjo, kot je bila v resnici. Sama sem bila s španščino na ti oz. na "tu", kar je učiteljica hitro ugotovila, Disneyjeve risanke sem namreč v starosti okrog desetih let zamenjala za mehiške nadaljevanke.
Tretji teden poučevanja na naši gimnaziji je neko uro po zdaj že tradicionalnem "buenos días" ostala kar na nogah in se z žarečimi očmi zazrla v skupino najstnikov pred seboj. "Traigo una buena noticia," je zažvrgolela in kar takoj nadaljevala, ne da bi se potrudila s prevodom za tiste, ki jim je bila vsebina pravkar povedanega neznana. "Nos hemos enterado de nuestra escuela sera cooperar en el proyecto Comenius!"
Naredila je kratek premolk za večji učinek svojih besed na nas, a ker je polovica razreda še kar zdolgočaseno strmela vanjo, je hitro povzela v slovenščini. "Če bo vse tako, kot upamo, se bomo priključili projektu Comenius. Kaj ni to krasno?" Očitno je bilo vprašanje retorične narave, saj je veselo žvrgolela naprej.
"Dragi moji," nas je zopet nagovorila, "to je odlična priložnost za vse vas. Preizkusili boste lahko svoje znanje španščine, da ne boste tarnali, kako vsega tega, kar se učimo, sploh ne morete uporabiti," je dejala in s pogledom hitro ošvrknila visokega rjavolasega fanta v drugi vrsti, zgovornega Tadeja, ki ji je ob svoji prvi ustni oceni očital prav neuporabnost tujega jezika v vsakdanjem življenju. Tadej se je preprosto nasmehnil, ko mu je profesorica tako očitno vrnila milo za drago.
"In kar je pri vsem tem najbolje, z mano se bosta v Španijo odpravila dva dijaka!" Kar naenkrat je v profesorico strmelo vseh triindvajset parov radovednih oči. Malo je manjkalo, da se nisva z Ivo začeli histerično objemati in vriskati, saj sva bili skoraj popolnoma prepričani, da bova prav midve tisti srečnici! "Dragi dijaki, v Barcelono gremo!" In smo šle. Profesorica Suarez, popotnica "stare šole", ki je sprva želela potovati z avtom, pa so ji to v šoli resno odsvetovali, je na koncu le pristala na polet z letalom. Priprave so bile primerljive s tistimi, ki jih mora opraviti nekdo, ki se za nedoločen čas odpravlja v amazonski deževni gozd.
Na dobrem starem stricu Googlu sem izvedela, da se temperature konec septembra gibljejo v Barceloni med 18 in 26 stopinjami Celzija. Povprečno število sončnih ur pa naj bi bilo osem. Tako torej. Z dna omare sem potegnila velik, črn, z majhnimi rdečimi rožami potiskan kovček in začela vanj lično spravljati obleke, za katere sem vedela, da jih bom potrebovala, in tiste, za katere sem bila prepričana, da jih ne bom. Kovček je zasedlo lepo število hlač vseh dolžin, majic z različno dolgimi rokavi, skorajda še poletne oblekice, širok rjav klobuk, sončna očala, spodnje perilo, dve rumeni in dve črni brisači za umivanje in dvojne kopalke, nakit, ki sem ga zložila v majhne škatlice, ter veliko kozmetike. Čeprav sem kovček komaj zaprla, skakanje po njem, kot to počnejo v filmih, ni bilo potrebno. In potem smo se resnično odpravile. V zraku sem se lahko sprostila šele po prve pol ure leta, saj se po statistiki, ki sem jo zaradi svojega strahu pred letenjem dobro preučila, 80 % vseh nesreč zgodi kmalu po vzletu.
Glavno mesto Katalonije me je očaralo takoj, ko sem stopila z letala. V zraku je bilo čutiti vseh 25 stopinj, ki so jih namerili ob letališču, tako da mi je bilo žal, da sem si pred odhodom oblekla črtasto majico z dolgimi rokavi.
Zagledale smo visokega tridesetletnika, ki je v rokah držal bel list, na katerem je s črnimi črkami pisalo "Eslovenia – Comenius", in dve manjši ženski podobnih let, ki sta stali vsaka na svoji strani.
Z letališča so nas v manjšem kombiju odpeljali do hostla Center Rambles youth hostel, ki leži, kot smo izvedele med polurno (klimatizirano!) vožnjo, v starem delu mesta, v neposredni bližini slovite ulice Las Ramblas. Z Ivo sva si namenili "tobošezanimivo" pogled.
Barcelona, skoraj dvomilijonsko mesto. Čeprav se konec septembra glavna turistična sezona že počasi končuje, je našo vožnjo s kombijem zaustavljala gneča vseh mogočih cestnih prevoznih sredstev. Profesorica Beatriz se je izkazala za izredno potrpežljivo in zanesljivo voznico, medtem ko je mene vmes večkrat prijelo, da bi odprla okno kombija in jezno ukazala vsem voznikom, naj se vendarle premikajo malo hitreje. Doma tega ne doživiš pogosto, promet v našem Mariboru navadno poteka tekoče, do prometnih zamaškov pride nekako na vsaka dva, tri tedne, ko se vsi nogometni navdušenci zgrinjajo v Ljudski vrt. Tako smo torej potem, ko sem rekla Ivi, naj me v dobro vseh zadrži, če bi mi živci morda na kateri točki našega polžjega premikanja popustili, končno parkirali pred visoko rjavo zgradbo.
Vse stavbe v tej ulici so bile videti podobno; starinsko, z dolgo zgodovino za seboj in lepo izdelanimi detajli. Soba s številko 32, ki sva si jo delili z Ivo, se je nahajala v tretjem nadstropju, profesoričina soba pa je bila – zvito – nasproti najine.
Postregli so nam "tapas", prigrizek iz majhnih zalogajev. Na krožniku se je znašlo skoraj vse – od koščkov škampov in rib do nadevane zelenjave, sirov, kruhkov in omlet. Iva je bila nad tapasom veliko bolj navdušena kot jaz in ko smo končevale s kosilom, je na glas izrazila svojo, citiram, "resno zaskrbljenost, saj se mi zdi, da ne bom mogla poskusiti prav vsega, kar španska kuhinja ponuja, čeprav mi je že sedaj tako všeč," pa smo komaj prvič jedle.
Po kosilu smo si imele čas (in čast) ogledati ulico, ki sem jo radovedno opazovala že s svojega majhnega balkončka. Kot vse drugo do sedaj, me je tudi La Rambla, dolga avenija oz. pešcona, očarala takoj. Neposredno ob našem hotelu se na 50 m visokem železnem stebru šopiri Krištof Kolumb, ki s prstom kaže - kam drugam kot v Ameriko. Očarana sem bila nad mnogimi slikarji, pevci, pantomimiki, živimi kipi, lutkarji in pisano množico ostalih, ki so na tej živahni ulici našli svoj navdih. Ulica je zraven raznolikih ljudi polna tudi številnih trgovinic in kavarn. Pa ni vse samo v arhitekturi in kulturi, očarala me je dobro založena tržnica, kjer ponujajo sveže sadje prav vseh vrst, ogromno zelenjave in morskih sadežev. Nedaleč stran, na griču, na katerega se lahko povzpneš z gondolo, se nahaja grad iz 17. stoletja, Castella de Montjuic, ki ga danes lahko kot vojaški muzej obiščejo vsi navdušenci nad orožjem. Ker z Ivo med njih seveda niti približno ne sodiva, sva se zadovoljili z občudovanjem gradu od daleč.
Pristanišče pod gradom se je zdelo veliko bolj mikavno za obisk kakor vojaški muzej, vendar naju je profesorica že priganjala, saj nas je pred hostlom čakal avto, ki nas je odpeljal na prvi obisk naše partnerske gimnazije. Tokrat smo se premikali mnogo hitreje, pa tudi razdalja je bila manjša. Splošna gimnazija pa presenetljivo ne v skladu z njihovo tipično arhitekturo. Presenetila nas je sodobna nizka stavba, polovica je bila obarvana rdeče, drugi del je bil siv. Sledilo je veliko rokovanja in predstavljanja, dobrodošlico so nam izrazili prav vsi profesorji. Potem je skupina nadarjenih glasbenikov odigrala špansko himno, La Marcha Real, ki je ena izmed redkih himn, ki nimajo besedila.
Toda v tistem trenutku sem se počutila, kot da bi se v mojem želodcu med seboj z besedno bitko bojevali dve nasprotni politični stranki. Pravi čas sem uspela priti do sanitarij in v najbližje središče izbruhala vse škampe, kruhke in zelenjavo prej zaužitega tapasa. Slišala sem še Ivo, ki je prišla za mano in me vprašala, kaj se je zgodilo, nato se ne spominjam ničesar več. Zbudila sem se v beli bolniški sobi, v enem izmed nadstropij bolnišnice Sant Paul. Iva in profesorica Suarez sta me z zaskrbljenima obrazoma opazovali. Žal mi je bilo za vse čudovite dogodivščine, ki sem jih zamudila.
Ko so me odpustili iz bolnišnice, nam je preostalo le še osem ur bivanja v Španiji, tako da sem ostala brez ogleda Gotske četrti, ki je bila zelo blizu našega hotela, magične fontane Montjuïc, sprehoda po Nacionalnem muzeju katalonske umetnosti, pohoda na goro Tibidabo, z vrha katere je menda prekrasen razgled na celotno Barcelono, ogleda parka Güel, ki je poln arhitekturnih presežkov, zamudila sem tudi El classico na Camp Nou, nad obiskom katerega se je Iva zgražala, jaz pa nisem mogla verjeti, da bom to vzdušje resnično doživela v živo, in še mnogo, mnogo drugih čudovitih stvari. Pa se nisem dolgo utapljala v pomilovanju same sebe, ker sem trdno odločena, da bom v Španijo še prišla.
Zares, saj pravzaprav doslej tam še sploh nisem bila in je vse, kar sem napisala, le plod moje domišljije in hrepenenja, da bi kdaj obiskala Barcelono.
Tretji teden poučevanja na naši gimnaziji je neko uro po zdaj že tradicionalnem "buenos días" ostala kar na nogah in se z žarečimi očmi zazrla v skupino najstnikov pred seboj. "Traigo una buena noticia," je zažvrgolela in kar takoj nadaljevala, ne da bi se potrudila s prevodom za tiste, ki jim je bila vsebina pravkar povedanega neznana. "Nos hemos enterado de nuestra escuela sera cooperar en el proyecto Comenius!"
Naredila je kratek premolk za večji učinek svojih besed na nas, a ker je polovica razreda še kar zdolgočaseno strmela vanjo, je hitro povzela v slovenščini. "Če bo vse tako, kot upamo, se bomo priključili projektu Comenius. Kaj ni to krasno?" Očitno je bilo vprašanje retorične narave, saj je veselo žvrgolela naprej.
"Dragi moji," nas je zopet nagovorila, "to je odlična priložnost za vse vas. Preizkusili boste lahko svoje znanje španščine, da ne boste tarnali, kako vsega tega, kar se učimo, sploh ne morete uporabiti," je dejala in s pogledom hitro ošvrknila visokega rjavolasega fanta v drugi vrsti, zgovornega Tadeja, ki ji je ob svoji prvi ustni oceni očital prav neuporabnost tujega jezika v vsakdanjem življenju. Tadej se je preprosto nasmehnil, ko mu je profesorica tako očitno vrnila milo za drago.
"In kar je pri vsem tem najbolje, z mano se bosta v Španijo odpravila dva dijaka!" Kar naenkrat je v profesorico strmelo vseh triindvajset parov radovednih oči. Malo je manjkalo, da se nisva z Ivo začeli histerično objemati in vriskati, saj sva bili skoraj popolnoma prepričani, da bova prav midve tisti srečnici! "Dragi dijaki, v Barcelono gremo!" In smo šle. Profesorica Suarez, popotnica "stare šole", ki je sprva želela potovati z avtom, pa so ji to v šoli resno odsvetovali, je na koncu le pristala na polet z letalom. Priprave so bile primerljive s tistimi, ki jih mora opraviti nekdo, ki se za nedoločen čas odpravlja v amazonski deževni gozd.
Na dobrem starem stricu Googlu sem izvedela, da se temperature konec septembra gibljejo v Barceloni med 18 in 26 stopinjami Celzija. Povprečno število sončnih ur pa naj bi bilo osem. Tako torej. Z dna omare sem potegnila velik, črn, z majhnimi rdečimi rožami potiskan kovček in začela vanj lično spravljati obleke, za katere sem vedela, da jih bom potrebovala, in tiste, za katere sem bila prepričana, da jih ne bom. Kovček je zasedlo lepo število hlač vseh dolžin, majic z različno dolgimi rokavi, skorajda še poletne oblekice, širok rjav klobuk, sončna očala, spodnje perilo, dve rumeni in dve črni brisači za umivanje in dvojne kopalke, nakit, ki sem ga zložila v majhne škatlice, ter veliko kozmetike. Čeprav sem kovček komaj zaprla, skakanje po njem, kot to počnejo v filmih, ni bilo potrebno. In potem smo se resnično odpravile. V zraku sem se lahko sprostila šele po prve pol ure leta, saj se po statistiki, ki sem jo zaradi svojega strahu pred letenjem dobro preučila, 80 % vseh nesreč zgodi kmalu po vzletu.
Glavno mesto Katalonije me je očaralo takoj, ko sem stopila z letala. V zraku je bilo čutiti vseh 25 stopinj, ki so jih namerili ob letališču, tako da mi je bilo žal, da sem si pred odhodom oblekla črtasto majico z dolgimi rokavi.
Zagledale smo visokega tridesetletnika, ki je v rokah držal bel list, na katerem je s črnimi črkami pisalo "Eslovenia – Comenius", in dve manjši ženski podobnih let, ki sta stali vsaka na svoji strani.
Z letališča so nas v manjšem kombiju odpeljali do hostla Center Rambles youth hostel, ki leži, kot smo izvedele med polurno (klimatizirano!) vožnjo, v starem delu mesta, v neposredni bližini slovite ulice Las Ramblas. Z Ivo sva si namenili "tobošezanimivo" pogled.
Barcelona, skoraj dvomilijonsko mesto. Čeprav se konec septembra glavna turistična sezona že počasi končuje, je našo vožnjo s kombijem zaustavljala gneča vseh mogočih cestnih prevoznih sredstev. Profesorica Beatriz se je izkazala za izredno potrpežljivo in zanesljivo voznico, medtem ko je mene vmes večkrat prijelo, da bi odprla okno kombija in jezno ukazala vsem voznikom, naj se vendarle premikajo malo hitreje. Doma tega ne doživiš pogosto, promet v našem Mariboru navadno poteka tekoče, do prometnih zamaškov pride nekako na vsaka dva, tri tedne, ko se vsi nogometni navdušenci zgrinjajo v Ljudski vrt. Tako smo torej potem, ko sem rekla Ivi, naj me v dobro vseh zadrži, če bi mi živci morda na kateri točki našega polžjega premikanja popustili, končno parkirali pred visoko rjavo zgradbo.
Vse stavbe v tej ulici so bile videti podobno; starinsko, z dolgo zgodovino za seboj in lepo izdelanimi detajli. Soba s številko 32, ki sva si jo delili z Ivo, se je nahajala v tretjem nadstropju, profesoričina soba pa je bila – zvito – nasproti najine.
Postregli so nam "tapas", prigrizek iz majhnih zalogajev. Na krožniku se je znašlo skoraj vse – od koščkov škampov in rib do nadevane zelenjave, sirov, kruhkov in omlet. Iva je bila nad tapasom veliko bolj navdušena kot jaz in ko smo končevale s kosilom, je na glas izrazila svojo, citiram, "resno zaskrbljenost, saj se mi zdi, da ne bom mogla poskusiti prav vsega, kar španska kuhinja ponuja, čeprav mi je že sedaj tako všeč," pa smo komaj prvič jedle.
Po kosilu smo si imele čas (in čast) ogledati ulico, ki sem jo radovedno opazovala že s svojega majhnega balkončka. Kot vse drugo do sedaj, me je tudi La Rambla, dolga avenija oz. pešcona, očarala takoj. Neposredno ob našem hotelu se na 50 m visokem železnem stebru šopiri Krištof Kolumb, ki s prstom kaže - kam drugam kot v Ameriko. Očarana sem bila nad mnogimi slikarji, pevci, pantomimiki, živimi kipi, lutkarji in pisano množico ostalih, ki so na tej živahni ulici našli svoj navdih. Ulica je zraven raznolikih ljudi polna tudi številnih trgovinic in kavarn. Pa ni vse samo v arhitekturi in kulturi, očarala me je dobro založena tržnica, kjer ponujajo sveže sadje prav vseh vrst, ogromno zelenjave in morskih sadežev. Nedaleč stran, na griču, na katerega se lahko povzpneš z gondolo, se nahaja grad iz 17. stoletja, Castella de Montjuic, ki ga danes lahko kot vojaški muzej obiščejo vsi navdušenci nad orožjem. Ker z Ivo med njih seveda niti približno ne sodiva, sva se zadovoljili z občudovanjem gradu od daleč.
Pristanišče pod gradom se je zdelo veliko bolj mikavno za obisk kakor vojaški muzej, vendar naju je profesorica že priganjala, saj nas je pred hostlom čakal avto, ki nas je odpeljal na prvi obisk naše partnerske gimnazije. Tokrat smo se premikali mnogo hitreje, pa tudi razdalja je bila manjša. Splošna gimnazija pa presenetljivo ne v skladu z njihovo tipično arhitekturo. Presenetila nas je sodobna nizka stavba, polovica je bila obarvana rdeče, drugi del je bil siv. Sledilo je veliko rokovanja in predstavljanja, dobrodošlico so nam izrazili prav vsi profesorji. Potem je skupina nadarjenih glasbenikov odigrala špansko himno, La Marcha Real, ki je ena izmed redkih himn, ki nimajo besedila.
Toda v tistem trenutku sem se počutila, kot da bi se v mojem želodcu med seboj z besedno bitko bojevali dve nasprotni politični stranki. Pravi čas sem uspela priti do sanitarij in v najbližje središče izbruhala vse škampe, kruhke in zelenjavo prej zaužitega tapasa. Slišala sem še Ivo, ki je prišla za mano in me vprašala, kaj se je zgodilo, nato se ne spominjam ničesar več. Zbudila sem se v beli bolniški sobi, v enem izmed nadstropij bolnišnice Sant Paul. Iva in profesorica Suarez sta me z zaskrbljenima obrazoma opazovali. Žal mi je bilo za vse čudovite dogodivščine, ki sem jih zamudila.
Ko so me odpustili iz bolnišnice, nam je preostalo le še osem ur bivanja v Španiji, tako da sem ostala brez ogleda Gotske četrti, ki je bila zelo blizu našega hotela, magične fontane Montjuïc, sprehoda po Nacionalnem muzeju katalonske umetnosti, pohoda na goro Tibidabo, z vrha katere je menda prekrasen razgled na celotno Barcelono, ogleda parka Güel, ki je poln arhitekturnih presežkov, zamudila sem tudi El classico na Camp Nou, nad obiskom katerega se je Iva zgražala, jaz pa nisem mogla verjeti, da bom to vzdušje resnično doživela v živo, in še mnogo, mnogo drugih čudovitih stvari. Pa se nisem dolgo utapljala v pomilovanju same sebe, ker sem trdno odločena, da bom v Španijo še prišla.
Zares, saj pravzaprav doslej tam še sploh nisem bila in je vse, kar sem napisala, le plod moje domišljije in hrepenenja, da bi kdaj obiskala Barcelono.