8. LiT natečaj - Živa Bizovičar

Zmedena in v šoku sva stala tam,
Zadeta od bridke strele spoznanja,
Upajoč da nekdo od naju sanja,
Želela sva zbežati drugam, a kam?

Kapljalo je po nama in zeblo je.
A za naju bila je to omama,
Zbližala naju je lastna osama,
Za katero nisva vedela kam gre.

In sva stekla smeje se na polje sanj,
Ker tam sva si želela vedno manj
Drugih ljudi in neskončnega življenja.

Ker tam vsaj za hip je konec trpljenja,
In zdaj stojiva tam in ne greva,
In najino ljubezen vsak opeva.



Srce v srce se staka.
In midva sva le en hip.
Sva bitji lune in sva bitji mraka,
Preveč abstraktna za utrip.

Najini avri ustvarjata svoj planet,
In dih z dihom sovdarja.
Najini telesi sta drug svet,
Najini duši ploveta brez krmarja.

Kje sva?
V lepoto sva se skrila.

Kje sva?
Greh z usti sva izmila.

Kje sva?
Tam mesečina se bo vila.



Noge sem si ovila v narcise.
In iz spominčic je moja obleka.
Le zate.
Vse le zate, ljubi moj, preljubi...

A ti ne maraš barve zlatic.
In nežne spominčice so ti tuje.
Kaj naj še storim, da me boš pogledal?

Vrtnico sem si zapičila v srce.
Iz oleandra sem ti skuhala čaj.
Zakaj?
Ni važno.
Ni več poti nazaj.

Pojej žafran, požri!
Iz oči nama teče kri.
Ne vpij.
Le umri.

Iz srca nama teče kri.



Izvleci ostri meč.
Ne poljubi me več!
Zareži v zapestje,
Prisezi na morje,
Na tiho obzorje,
In pokaži kaj vest je.

Prisegaš mi krivo.
Z dušo črvivo
In trdiš da me ljubiš.

Krvavih oči,
Z ognjem ki tli,
Iz samega pekla me snubiš.



Slišiš ihtenje morja?
Veš ljubi… tja je najina duša šla.

Slišiš stok neba?
Veš ljubi... tja srce sva zalučala.

Slišiš dih noči?
Veš ljubi... to je le spomin ki boli.

Slišiš utrip srca?
Ne več?
Vidiš ljubi!
Ljubezen je umrla.